V vašem domu je včasih živelo osem, šest oseb, morda štiri, zdaj pa ste ostali trije: vi, vaš zakonec in vajin najmlajši otrok. Vzdušje je drugačno, stvari so drugače organizirane.
Preoblikovanje družine
Frank, ki dela na področju financ, je oče štirih otrok, starih od 10 do 23 let. Njegovo pričevanje je prav zabavno: "Najbolj se je spremenil hladilnik, saj so odšli trije starejši fantje! Doma smo ostali samo še žena, jaz in najin desetletnik, zato se moram navaditi, da je treba omejiti količine, ko grem po nakupih!"
Za Clauda Berthona, kliničnega psihologa, je selitev otrok pomemben dogodek, morda še toliko bolj, ko doma ostane le še najmlajši:
Ko doma ostane le še najmlajši otrok, se družinska enota preoblikuje, kot da je otrok edinec. V teh okoliščinah obstaja več možnih pasti, ki so odvisne od družinskega vzdušja. Prva je ta, da lahko otroka izenačijo z odraslimi: postane zaupnik svojih staršev, priča napetostim in pogovorom odraslih. Morda bo na koncu gledal filme, ki niso primerni za njegovo starost, ker so njegovi starši že manj previdni.
Ko večina otrok odide in je najmlajši že precej zrasel, se lahko zdi skoraj običajno, da so starši manj pozorni.
Berthon opozarja na drug primer. "V nekaterih družinah, ki sem jih videl v svoji praksi, je bil najmlajši včasih uporabljen kot ventil. Ko je eden od staršev prišel domov po napornem dnevu v službi, je svojo napetost sprostil nad edinim otrokom, ki je bil še doma." Dober nasvet, ki si ga velja zapomniti: ne pozabite ohraniti potrpežljivosti in občutljivosti, ki sta potrebni, da bo vaš najmlajši lahko še naprej uspeval in rasel.
Najmlajši ni tam zato, da bi zapolnil praznino v zakonu
Druga past dejstva, da je doma le še najmlajši otrok, ugotavlja Claude Berthon, je tveganje, da bodo starši preveč vlagali v ta odnos.
Včasih starši težko pustijo, da bi tudi najmlajši otrok odrasel. Vanj so veliko vložili in težko ga izpustijo iz rok. Toda najmlajši ne bo vedno majhen; moral bo odrasti in vi ga boste morali spustiti. Takšne domače razmere postanejo še bolj zapletene, če težko obdobje preživljata tudi zakonca v svojem odnosu.
Najmlajši otrok včasih postane celo predmet tekmovalnosti med staršema: vsak od njiju se bori, da bi od otroka dobil več ljubezni, da bi ga bolj razvajal in tako zapolnil praznino v zakonu. V najslabših primerih je lahko otrok orodje proti drugemu, orodje, s katerim lahko prizadene zakonca.
Negovanje odnosov
"Pri 37 letih sem se odločila, da se vrnem v službo," pripoveduje Silvia, mati štirih otrok. "Veliko smo se selili in otroci so hodili v šolo. Poleg finančnega vidika sem ugotovila, da bom potrebovala službo, če bom hotela otroke spustiti od doma. Osebno ravnovesje mi omogoča, da jih lahko svobodno izpustim iz rok."
Psiholog Claude Berthon priporoča: otrokom je treba zagotoviti, da lahko odrastejo in odidejo, da bo odnos med starši v redu in da starši ne dvomijo o njihovi ljubezni do matere in očeta.
Prizadevajmo si, da ne bi občutili zapuščenosti, temveč da bi se znali čuditi. Otroci odhajajo eden za drugim, v svojem tempu, in starši so se zelo potrudili, da so to dosegli! Zdaj je čas, da kot par znova odkrijeta drug drugega, na drugačen način. To je čas, ko ste lahko ponosni na svoje odrasle otroke, ki začenjajo odraslo življenje. Tako bo najmlajši otrok, ki je za zdaj še doma, pomirjen, ko bo videl svoje starše izpolnjene, ko bo začutil, da jih odhod odraslih otrok pravzaprav osrečuje.
Zdrava samostojnost
Če je najmlajši otrok že v srednji šoli, bodo starši poskrbeli, da mu bodo zagotovili samostojnost, ki je primerna za njegovo starost, ni pa nujno enaka samostojnosti starejšega otroka na fakulteti. Kar zadeva srednješolce, ti doma ne želijo biti ujeti med materjo in očetom. Claude Berthon nas opozarja: "Mladostništvo je obdobje srečevanj in pridobivanja izkušenj zunaj družinske enote."
Če je najmlajši otrok še v osnovni šoli, mu bodo prav tako koristile povezave zunaj doma. Psiholog pojasnjuje: "Ne glede na starost je dobro, če razširimo zunanje stike, da otroci vidijo, kako obstaja življenje tudi zunaj meja družine. Skavtstvo, zunajšolske dejavnosti, bratranci in sestrične, stari starši: to so vezi, ki jih otroci cenijo in ki jim pomagajo, da ne ostanejo v trikotnem odnosu, ki bi jih zaklenil vase."
Ljubeče okolje
Starši morajo ustvariti ljubeče okolje: otroci ne smejo dobiti občutka, da jih starši pošiljajo stran, kot bi jih hoteli odriniti na stranski tir. "Pomembno je, da se z otroki pogovarjamo in jih spodbujamo, da izbirajo dejavnosti, ki jim bodo omogočile tkanje novih vezi in rast. Prav tako je koristno, če otroci slišijo, da je to dobro tudi za njihove starše, da to potrebujeta kot par," poudarja psiholog.
Gnezdo bo kmalu skoraj prazno, najmlajši otrok pa bo še vedno doma. Za par je to pomembno obdobje: podarjeni čas za vnovično odkrivanje skupnega časa. "To je čas, ki naj ga pari sprejmejo kot dar, brez občutka krivde," spodbuja Claude Berthon. "Ko gre paru dobro, se starši in najmlajši otrok radi srečujejo in preživljajo čas skupaj. Družinski čas postane čas pogovorov in ljubezni, otrok pa bo videl, kako sta njegova starša zaljubljena in srečna, da sta skupaj."
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
