Vprašanje bralca:
So ljudje, ki verujejo v Boga, ne verjamejo pa v posmrtno življenje. Menim, da ob Bogu mora nujno obstajati tudi življenje po smrti. Če ga ni, potem ljudje v resnici nismo prav nič odgovorni Bogu za svoja ravnanja, saj zanje ne bo ne plačila in ne kazni. Moralno ovrednotenje našega življenja tako izgubi svoj smisel, zato si lahko brez zadržkov privoščimo vse užitke življenja, saj s smrtjo bo itak vsega konec. Kaj pravite?
Odgovarja upokojeni celjski škof msgr. dr. Stanislav Lipovšek:
Gospod Franci! Hvala za vaše vprašanje o posmrtnem življenju, ki je vedno aktualno, še posebej v velikonočnem času, ko smo še posebej povabljeni, da na novo odkrivamo in iščemo odgovore na osrednje vprašanje našega sedanjega in prihodnjega življenja.
Tako se pridružujemo množici ljudi vseh časov, različnih kultur, verskih naukov in prepričanj, ki so vztrajno iskali odgovore na ta vprašanja. Vse to je, razumljivo, tudi močno vplivalo na Jezusove učence, ki jih je Jezus poslal oznanjat evangelij.
Med glasniki evangelija se je posebej odlikoval apostol Pavel, ki ga po spreobrnjenju pred Damaskom srečamo na misijonski poti v Atenah, v mestu, ki je takrat veljalo za duhovno žarišče sveta.
Ko je na areopagu nagovoril Atence, so mu sprva z zanimanjem prisluhnili; ko pa jim je začel govoriti o Jezusovem vstajenju in večnem, življenju, so se nekateri posmehovali in rekli: o tem te bomo poslušali drugikrat (prim. Apd 17).
Nekaj podobnega je doživel v Korintu in v drugih nastajajočih krščanskih občestvih, ki so se soočala z mnogimi medsebojnimi težavami, zato ugotavlja: "Judje zahtevajo znamenja, Grki iščejo modrosti, mi pa oznanjamo Kristusa, križanega, Judom pohujšanje, a poganom nespamet, njim pa, kateri so poklicani, Judom in Grkom, Kristusa, Božjo moč in Božjo modrost." (1 Kor 1,22-24)
V Božjo modrost vstopimo, to modrost zaživimo, če se odpremo delovanju Sv. Duha, kakor so to storili apostoli na prve binkošti in mi pri sv. birmi in vedno znova, ko utrjujemo našo izvolitev in našo zavezo z Gospodom, ki je prišel na svet tudi zato, da bi nam povedal, da naše življenje ne gre v neznano, v temo in uničenje.
Nasprotno. Poučeni po Božjem razodetju, zapisanem v Sv. pismu, verujemo in smo prepričani, da ne živimo le na tem svetu, ampak smo ustvarjeni za blaženi cilj onkraj meja zemeljskih stvarnosti.
Jezus nam je to mnogokrat in na mnogotere načine povedal, ko je o tem govoril svojim učencem in po njih tudi nam zagotavljal: "Vaše srce naj se ne vznemirja. V hiši mojega Očeta je mnogo bivališč. Če bi ne bilo tako, bi vam povedal, ker odhajam, da vam prostor pripravim, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. In kam grem, veste, in za pot veste." (Jn 14,1-4)
In ko apostol Tomaž Jezusu v imenu vseh nas postavi vprašanje: "Gospod, ne vemo, kam greš, in kako bi mogli vedeti za pot," mu Jezus odgovori: "Jaz sem pot in resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu razen po meni." (Jn 14,4-6)
Jezus naše poklicanosti k večnemu življenju po smrti ni oznanjal le z besedo, ampak tudi z dejanji, ko je obujal mrtve in tudi sam od mrtvih vstal. Vero v večno življenje na neki način potrjuje tudi znanost, ki pozna zakon o neuničljivosti snovi.
Vse to dogajanje se ponavzočuje in rojeva duhovne sadove v velikonočnem bogoslužju, zlasti v velikonočnem tridnevju, ko se z Jezusom srečamo pri zadnji večerji in potem pod križem na Kalvariji, v velikonočnem jutru in potem, vedno znova, vse do vnebohoda, ko je Jezus še zadnjič zbral svoje učence, jim dal znamenito naročilo, da oznanjajo evangelij vsem ljudem in vsem časom, in tudi zagotovilo, ne bojte se, jaz sem z vami vse dni, do konca sveta (prim. Mt 28,16-20).
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 73, številka 12–13.
