Luka Švigelj je prostovoljec pri Društvu prijateljev otrok Mavrica, ki vsako leto organizira letovanja na morju za otroke, ki zaradi socialno-ekonomskih razmer ali zaposlenosti staršev ne morejo iti na morje. Enotedenska letovanja se odvijajo v Portorožu, kjer se otroci družijo, se udeležujejo najrazličnejših delavnic in se zabavajo na plaži.
Luka je že od nekdaj rad animator, sicer pa je tudi organist in zborovodja župnijskega otroškega zbora.
1. Kaj počneš kot prostovoljec?
Kot prostovoljec prevzamem vlogo Mavričnega aligatorja, ki je podobna vlogi animatorja na oratoriju, torej skrbimo za otroke, zanje pripravljamo delavnice, jih zabavamo, da jim ni dolgčas, in pa gremo z njimi na plažo, kjer lahko plavajo in se igrajo. Dvakrat v tednu sodelujemo tudi pri sveti maši.
2. Kaj te je spodbudilo k prostovoljstvu?
S prostovoljstvom se ukvarjam že od nekdaj, začelo se je z ministriranjem in petjem v cerkvenem zborčku, nato sem postal animator in organist, zdaj sem tudi prevzel in vodim cerkveni otroški pevski zborček v župniji.
Prostovoljstvo se mi je vedno zdelo samoumevno. Vsak mora nekaj početi v življenju in zakaj ne bi počel tega, kar lahko pomaga drugim? Nikoli si nisem želel, da bi bil za te stvari plačan, saj v njih uživam, v vseh teh dejavnostih sem spoznal tudi mnogo ljudi, ki so zdaj moji dobri prijatelji.
Če se osredotočim na Mavrico: zanjo sem slišal od starejših animatorjev v župniji, ki so me eno leto vztrajno vabili, naj se jim pridružim. Takrat sem se ravno bližal maturi, zato sem mislil, da bi v začetku poletja, po maturi, raje nekaj časa samo počival.
Kljub temu pa sem se čez nekaj časa končno vdal soanimatorjem in za en teden odšel na Mavrico. Zelo sem jim hvaležen, da so me prepričevali, saj sem na Mavrici nabral mnogo lepih spominov.
Prostosrčni
Radi bi razširili mnenje, da je prostovoljstvo nekaj lepega in zelo vrednega in hkrati dokazali, da veliko mladih dela še kaj več kot to, da prosti čas preživljajo na telefonih ali računalnikih, kot radi hitro sklepamo, ko pogovor nanese na današnjo mladino.
Poznate mladega prostovoljca ali prostovoljko, ki bi ga ali jo lahko predstavili v tej rubriki? Predloge zbiramo na e-naslovu: katarina.berden@aleteia.org. Veseli bomo vaših idej!
3. Kako te čas, preživet tam, izpolnjuje?
Bistvo Mavrice je na morje peljati otroke, ki drugače na morje ne bi mogli. Ko se ukvarjaš s temi otroki, v njihovih očeh res vidiš hvaležnost, da so lahko na morju in da si si vzel čas zanje.
Za razliko od na primer oratorija, kjer gredo udeleženci vsak večer domov, na Mavrici skupaj živimo cel teden, kar vključuje zgodnja jutra, pozne večere in vse vmes. Tako se vsi veliko bolj povežemo, tako animatorji z otroki, otroci med seboj in animatorji med seboj.
4. Kakšne odzive doživljaš ob svojem prostovoljnem delu?
V splošnem so si v vseh področjih prostovoljstva odzivi zelo podobni. Predvsem prevladuje hvaležnost, da si tam, da si si vzel čas. Ljudje te večkrat spomnijo, da jim veliko pomeni, da to počneš.
S strani organizatorjev in starejših prostovoljcev pa je odziv predvsem občutek olajšanja, saj je veliko lažje, če nas je več, v tebi pa vidijo tudi prihodnost te dejavnosti, na primer Mavrice.
5. Na koga si najbolj ponosen in zakaj?
Mavrica ima vsako leto tri termine. Vsak teden ima svojo vodjo. Tako sem najbolj ponosen na našo vodjo tedna, zaradi katere je cel teden gladko potekal. Če je voditelj sposoben, potem je vsem lažje, in pri nas se je to gotovo opazilo.
6. Lahko deliš kakšno anekdoto?
Na Mavrici smo imeli s sabo velik zvočnik in dva mikrofona, kar je prispevalo k temu, da smo imeli med prostim časom velikokrat karaoke. To se je zgodilo tudi na zadnji dan, ko so otroci pospravljali svoje sobe in vsi aligatorji niso bili zaposleni.
V sosednji sobi sta dva animatorja prižgala mikrofone in zvočnike ter začela peti pesem Last christmas. Ta pesem je precej dolga in ko jo poješ, se ti zdi, kot da se nikoli ne bo končala. Animatorjema se je to zdelo smešno, zato sta jo, ko se je pesem končno končala, začela peti še enkrat od začetka.
Tako se je ista pesem ponavljala skoraj celo uro, aligatorjema so se pridružili še drugi. Čez nekaj časa so otroci že prihajali prosit, naj nehamo peti isto pesem.
Potem pa smo res morali zaključiti, saj je bil čas za odhod na avtobus. To je bila ena izmed zadnjih stvari, ki so jih otroci doživeli na Mavrici, in če ne drugega, si jo bodo vsaj gotovo zapomnili po tem.
7. Zakaj bi tja povabil tudi druge?
Na Mavrici animatorji uživamo prav toliko kot otroci, če ne še bolj. Če bi rad preživel teden na morju, spoznal nove prijatelje, ki jih boš lahko imel še celo življenje, poleg pa naredil še nekaj dobrega in razveselil otroke, ki drugače ne bi mogli na morje, potem je čas, da se prijaviš na Mavrico. Za več informacij si oglej našo spletno stran.
