Tomaž Akvinski je, izhajajoč iz Aristotela, obstoj razumel kot dinamičen proces prehajanja iz verjetnosti v dejanskost. To, kar smo, je zgolj seme v primerjavi s tem, kar lahko postanemo. Ta boj za izpolnitev, zakoreninjen v sami naravi bivanja, odraža tudi naše duhovno potovanje. Kot Božje stvaritve smo vsi poklicani, da odsevamo Njegovo dobroto. Toda pot do te božansko določene stvarnosti je zelo redko lahkoten sprehod.
Ta napetost med našim sedanjim jazom in našim potencialnim jazom je zelo izrazita pri vzgoji otrok. Za nemirne dvoletnike, triletne razgrajače in najstnike sta značilna uporništvo in samopotrjevanje. Te faze lahko zagotovo ranijo občutljivo starševsko srce.
Pri tem pa velja upoštevati tomistični pogled: naši otroci, kot vsa človeška bitja, imajo prirojeno moč. Ta vključuje njihovo zmogljivost za samoodločanje, moralno razsojanje in gorečo željo po oblikovanju lastne usode. Njihovi na videz nespoštljivi izzivi so v resnici talilni lonec, v katerem se preoblikujejo.
Akvinec bi nas spomnil, da že sama struktura bivanja zahteva spremembe. Tako kot je v naravi želoda, da postane hrast, je v naravi naših otrok, da se upirajo omejitvam otroštva in si prizadevajo za svoje edinstvene zmogljivosti kot odrasli.
Starši tega naravnega razvoja ne smemo razumeti kot zavračanje nas, temveč kot ključen korak v njihovi samouresničitvi. Naša vloga, podobno kot vloga spretnega vrtnarja, je, da negujemo to rast.
Nenehna bitka
Ta bitka med potencialnim in sedanjim jazom še zdaleč ni omejena zgolj na zgodnje otroštvo ali mladostništvo. Tudi odrasli doživljamo ta nenehni boj. Naša samozadovoljnost, strahovi in pomanjkljivosti nas lahko ovirajo pri doseganju polnih zmogljivosti v Kristusu. Ko smo priče pogumnim (čeravno včasih nerodnim, zgrešenim in utrujajočim) prizadevanjem naših otrok, nas to opominja, da je pot do našega najboljšega jaza vseživljenjsko prizadevanje.
Zato takrat, ko se pojavijo napetosti, pomislimo na Akvinca. Na kljubovanje ne glejmo kot na hudobijo, temveč kot na moč, ki išče izraz, udejanjenje, izpolnitev. Ponudimo podporo, vendar bodimo razumevajoči: boriti se morajo sami s seboj, da bi odkrili, kdo naj bi postali. Lahko se zaplete, toda z modrostjo, potrpežljivostjo in nenehnim utemeljevanjem v ljubezni lahko svojim otrokom (in sebi) omogočimo najboljše možnosti, da zrastejo v živahne in polno razvite osebnosti, kakršne naj bi postali (in mi prav tako).
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
