Na pevski vaji sem včasih presenečena, ko zborovodja reče: "Pojte vzhičeno!" Rada bi ustregla navodilu, a v resnici pomislim: "Pa kaj je s tabo? Kje živiš? Ali misliš, da to ljudje sploh še znamo?"
In res, ko sem sama nad nečim navdušena, naletim na začudene, mrke, nezainteresirane obraze, ki mi govorijo, da sem jih kvečjemu zmotila pri njihovi ravnodušnosti, in se mi niso pripravljeni pridružiti v navdušenju. Moja izkušnja je, da so goreči ljudje ravno tako slabo sprejeti v družbi kot pasivneži in nergači.
Kaj se zgodi v človeku, da izgubi to sposobnost? Otrok se navdušuje, po drugi strani pa brez zadržkov izraža svoj obup. Ni ga strah izraziti, kar čuti, in vsakemu čustvenemu valu se prepusti z vsem telesom. Odrasla spoznavam, da nam je Bog podaril navdušenje in tesnobo, da bi nam po njima govoril.
Ko srce plameni za neko stvar, imamo moč in milost, da premikamo stvari, navdušimo še druge, ustvarimo nekaj lepega in dobrega. V knjigi Razodetja pravi: "Vem za tvoja dela, da nisi ne mrzel ne vroč. O, ko bi le bil mrzel ali vroč! Ker pa nisi ne vroč ne mrzel, ampak mlačen, sem pred tem, da te izpljunem iz svojih ust."
A vedno znova sem presunjena, ko mi drugi priznajo svoje dvome, stiske in težave – kako malo vem, kaj me čaka v naslednjem življenjskem obdobju, kaj prestajajo druge mame. Zabubljena v svoj mehurček živim svoje zmerno (ne)zadovoljstvo, za drugo me prav malo briga.
Dokler me z vso silo ne zadene, da je to tista resnica, pred katero se skrivam in se zaman slepim, da ne obstaja. Dragoceno je, če ljudje spregovorijo o svojih resničnih težavah. Ne površinskih, ampak o tistem, kar doživljajo v svoji globini.
Nekoč so rudarji na delo v rudnik nosili kanarčke – ti so jih opozorili na nevarnost strupenih plinov. Ko so kanarčki nehali peti, so rudarji vedeli, da je zrak zastrupljen in se morajo čim hitreje umakniti.
V knjigi Anatomija tesnobe avtorica dr. Ellen Vora piše, da so ljudje, ki so bolj občutljivi na nezdrave življenjske vzorce in hitreje zbolijo za duševnimi težavami, dragoceni za opozarjanje, da gremo kot družba v napačno smer.
"Prava tesnoba je tu, da vas dregne in vam pove, da je čas, da pustite nehvaležno službo, ali da postavite nekaj meja v odnosu, ki vas ne zadovoljuje, ali da kaj ustvarite ter temu svetu podarite nekaj edinstvenega in mogočnega. Pravo tesnobo lahko predstavljamo kot čustveni kompas, ki nam pove, da nekaj ni prav."
Po sv. Ignaciju Lojolskem prek obdobij suše in tolažbe prepoznavamo, kaj nam govori Bog. Če bi mi skušal kaj povedati, ali bi ga slišala?
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
