Z možem sva se že precej let nazaj odločila, da otrokom v času šolanja na osnovni šoli ne bova dala lastnih pametnih telefonov. Starši, ki se odločimo tako, smo nemalokrat izpostavljeni čudnim pogledom in kritikam, prav tako pa tudi naši otroci.
Starševska odločitev glede telefonov v naši družini
Ko so toliko stari, da potrebujejo telefon za razne klice in dogovore o logistiki, dobijo "starinski" telefon na tipke, s katerega lahko kličejo in pišejo esemese.
Pametni telefon otroci v naši družini dobijo z odhodom v srednjo šolo, torej pri 15 letih. Vem, da je to po mnenju velike večine zelo pozno. Nemalokrat naletiš na argumente: "Tako pozno? Pa saj ga rabijo že prej, ni res? Za delo za šolo, za to, da so v stiku s prijatelji …"
To, da naj bi otrok že v osnovni šoli potreboval svoj pametni telefon, je čisti pritisk družbe in čisti konstrukt, ki ne drži vode. Otroci lahko šolske projekte delajo na domačih računalnikih, poleg tega so jim na voljo najini telefoni, če je kaj nujnega.
A hkrati imam vtis, da je postalo nekaj povsem normalnega in samoumevnega, da otroci že v prvi triadi, v drugi pa skoraj zagotovo dobijo svoj pametni telefon. Osebno mislim, da bi morale osnovne šole sprejeti sklep, da se v prostorih šole pametnega telefona ne dovoli in pika. A zdi se, da smo še zelo daleč od tega.
Sin je tako svoj pametni telefon res dobil tik pred vstopom v srednjo šolo, hčeri, ki sta še v osnovni šoli, pa sta brez. Seveda se na mojem Viber računu lahko pogovarjata s prijateljicami in sta npr. vključeni v razredno Viber skupino ter podobno.
Torej ju nismo popolnoma "odrezali od sveta". Se nama pa zdi modro, da osnovnošolski otrok, ki še nima zmožnosti lastne presoje in omejevanja časa, ki ga prebije na pametnih napravah, ni prepuščen sam sebi in pastem tehnologije. Resnici na ljubo, tudi srednješolci še nimajo čisto razvitega občutka za to, pogosto pa smo žrtve svojih naprav tudi odrasli …
Otroci – telefonski odvisniki – so idealne "stranke"
Premalokrat se zavedamo, da gre s stališča tehnoloških gigantov in kapitala za velikanski interes. Čim prej ko otroke navadijo na lastni telefon, na določene aplikacije, storitve, socialna omrežja itd., prej bodo imeli idealne stranke, in to za celo življenje. Ne slepimo se, da proizvajalci naprav otrokom želijo dobro. Ne, gre samo za dobiček in za to, kje si zagotoviti dober, dolgoročen in trajen "biznis". Vsi poznamo primere svetovno znanih strokovnjakov za IT, npr. Steve Jobs, ki so svojim otrokom prepovedali uporabo naprav, ki so jih sami razvili.
Da nadaljujem z opisom naše družinske situacije. Kljub argumentom, da s tem, ko nimajo svojih telefonov, otroke odrežemo od sovrstnikov, ker se vse interakcije med njimi pač – žal – vršijo prek pametnih telefonov, lahko rečem, da so naši otroci zelo dobro socializirani in da imajo prijatelje. Tudi sin, ki so ga mnogi pomilovali, ker je bil vso osnovno šolo brez pametnega telefona, je normalno "zrasel gor" in to ni vplivalo na njegova prijateljstva ali družabno plat.
Otroci, ki so brez pametnih telefonov, so žrtve norčevanja vrstnikov
Je pa res, da sta hčeri kdaj malce odrinjeni na stran, ko se tu in tam kdo iz razreda spomni, da bi tiste (redke, lahko jih preštejemo na prste ene roke), ki so še brez svojega telefona, malo izločili "iz igre". Gre za blago obliko medvrstniškega nasilja, ko se vrstniki na nekoga spravijo iz kateregakoli razloga, v tem primeru zato, ker mu starši ne pustijo svojega pametnega telefona, in je potem nekaj časa na tapeti. To je seveda za otroka neprijetno, poleg tega pa tudi povsem krivično.
Prav tako sem bila pred časom deležna nejevernih in že skoraj obtožujočih pogledov s strani drugih staršev tudi sama na roditeljskem sestanku. Ko je nanesla beseda na uporabo pametnih telefonov, se je namreč izkazalo, da kar precej staršev niti malo kritično ne gleda na "screen time" svojih otrok, kar pomeni, da imajo tudi ponoči lahko naprave v svojih sobah, brez starševskega nadzora, in da pozno v noč igrajo igrice ter visijo na socialnih omrežjih.
Da je stvar nemalokrat povezana z učnimi ali tudi vzgojnimi težavami, ni treba posebej poudarjati. A ko sem na sestanku izpostavila svoje pomisleke v zvezi s tem, sem bila deležna neodobravanja in začudenja. Glavni argument je seveda: "Saj jih imajo vsi, ne more biti moj brez!"
Lahko rečem, da naši otroci kar razumejo, zakaj sva z možem tako stroga in nepopustljiva glede tega in da so sprejeli srednjo šolo kot mejnik, ko dobijo svoj telefon. A vendarle me boli, da je družba glede tega trenutno tako zablodela, da smo starši, ki glede tega razmišljamo na tak način (nekaj somišljenikov vendarle imamo), označeni kot čudaki in se nam želi zbuditi slaba vest, skoraj kot da bi šlo za neke vrste zlorabo naših otrok.
Odločiti se moramo: pametni starši in otroci brez pametnih telefonov, ali otroci s pametnimi telefoni in nespametni starši. Kaj ste pa vi izbrali?
