“Na odru se počutim doma”

Nastja Vodenik se zanima za veliko stvari, skupni imenovalec vseh pa je umetnost.

Je nekdanja tekmovalna plesalka latinskoameriških plesov, pevka in spremljevalna vokalistka, do pred kratkim koreografinja a cappella zasedbe Perpetuum Jazzile, še vedno pa občasno koreografira različne pevske skupine in zbore. Poleg tega je še vizažistka in filmska producentka.

Svoj prosti čas rada izkoristi za kuhanje, sploh če z jedmi razvaja druge, rada dobro jé ter preživlja čas z družino in prijatelji.

Predvsem pa je njeno vodilo naslednje: "Zelo mi je pomembno, da ohranjam v življenju svojo integriteto, da sem do soljudi iskrena in da delam dobro, ker verjamem, da se bo z dobrim vrnilo. Trudim se, da sledim svojim sanjam, da počnem to, kar me veseli, in da sem najiskrenejša in najboljša oblika sebe."

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Ob jutrih imava s partnerjem Arianom svoj ritual. Skupaj začneva dan tako, da spijeva kavo, ki jo vedno skuha on. To mi zelo veliko pomeni, ker so najini urniki sicer precej raznoliki in velikokrat "neusklajeni".

2. Biti urejena je za vas pomembno, ker …
… se bolje počutim v svojem telesu. Sicer se počutim super tudi, ko sem lahko na prost dan v trenirki in nenaličena … (smeh)

3. Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnem pomanjkanju časa posvetite svojemu partnerju?
Ob delovnih dnevih (če seveda ni nobenega koncerta ali nastopa), so za naju rezervirani večeri, četudi se kdaj začnejo celo po deseti zvečer, ko prideva domov po vseh obveznostih.

Rada gledava serije in filme, skupaj kuhava. Ob prostih dnevih si rada privoščiva razvajanje v savni, sprehod. V zadnjem času posnameva tudi kakšen duet. Kdaj pa nama je dovolj samo počitek ali pogovor.

4. V filmski produkciji Studio Siposh ste izvršna producentka, zadolženi ste tudi za masko in kostumografijo. Kateri projekt je v vas do sedaj pustil največji pečat?
Veliko jih je. Snemanje Kristusovega križanja je bilo izziv z vidika maske, za snemanje zgodbe o materi Terezi je bilo zanimivo iskati igralce in lokacije, najnovejši projekt, za katerega čutim, da ni poseben samo zame in celotno ekipo, ampak nosi velik pomen za vse Slovence, pa je kratki igrani film Nebesa pod Triglavom, za katerega si želimo, da dobi nadaljevanje v obliki trilogije. Film je dostopen na našem YouTube kanalu in vabim vse, ki si ga še niso ogledali, da to storijo.

5. Za nekaj minut posameznega kadra, ki ga gledalci vidimo v filmu, je potrebnega ogromno časa, priprav, ljudi, rekvizitov. Nas lahko popeljete v zakulisje enega snemalnega dne? Kaj vse morate postoriti?
Snemalni dan se začne tako, da se ekipa zbere v studiu, v kombi naloži vso opremo in se odpravi na lokacijo snemanja. Ko prispemo, pripravimo sceno, postavimo vso potrebno opremo in uredimo igralce, potem pa se snemanje začne.

Zame kot producentko se večina dela v resnici zgodi pred snemalnim dnem. Po začetni raziskavi teme moram dogovoriti lokacije snemanja, najti primerne igralce, urediti kostume, rekvizite, splanirati časovnico snemanja in skoordinirati celotno ekipo. Na snemalni dan je moja naloga samo še nadzor nad potekom snemanja in sprejemanje, oblačenje ter ličenje igralcev.

6. Kaj vas z ekipo najbolj povezuje?
Seveda ljubezen do filma, predvsem pa mi je v veselje delati v tako zdravem delovnem okolju, kjer poleg profesionalnosti in organiziranosti vlada velika mera predanosti, podpore in sočutja. Takšna sloga v kolektivu se mi ne zdi samoumevna, zato jo zelo cenim, obenem pa me pri delu dodatno motivira.

7. Hkrati se veliko gibljete na odru z a cappella zasedbama Perpetuum Jazzile in Bassless. Kdaj se je začela pisati vaša glasbena zgodba? Kaj vam pomeni tovrstno glasbeno udejstvovanje?
Petju sem se resneje posvetila po koncu plesne kariere leta 2011. Od leta 2012 sem članica Perpetuum Jazzile, od leta 2013 Basslessa, zadnja leta ustvarjamo tudi z ženskim triom Ladybugz, ki izvaja swing glasbo ob spremljavi banda, zelo uživam pa tudi v petju spremljevalnih vokalov za različne skupine in izvajalce, kot so Tabu, Sam’s Fever, Matjaž Kumelj, Alenka Godec ...

Pevska kariera mi je izjemno pomembna. Na odru se počutim doma, uživam v tem, da skozi pesem izražam različna občutja in publiki predajam močna sporočila ali preprosto dobro energijo, ki jo oni vračajo – sklene se krog. To resnično hrani mojo dušo in vesela sem, da imam priložnost in privilegij to početi.

Katero pesem najraje prepevate bodisi z eno ali drugo ekipo in zakaj?
Težko izberem, ker mi je večina skladb pri srcu. Če moram, bi trenutno izpostavila This is Me (iz muzikala The Greatest Showman), ker mi je kot solistki v tehničnem smislu velik izziv, obenem pa nosi sporočilo, v katerega močno verjamem: da je treba živeti svoje življenje zvest samemu sebi, četudi se kdaj zdi, da nas okolica ne razume ali ne sprejema.

Lahko z nami delite kakšen zabaven pripetljaj s katerega od koncertov?
Pa mi res pade na pamet en prisrčen in smešen trenutek. Z Bassless smo izvajali a cappella delavnice za otroke na neki osnovni šoli in delavnice so se končale z našim nastopom v telovadnici. Skoraj vedno na nastopih zapojemo tudi pesem skupine Bepop Moje sonce. Sopevka začne peti kitico sama in ponavadi se ji publika na koncertih vedno pridruži pri petju.

Kristina je po prvi vrstici navdušeno vprašala publiko: "Ali poznate pesem?" in od otrok presenečena nazaj dobila glasen in jasen: "NEEEEEE!" Vsi smo padli v smeh, nato pa v zadnjih vrstah videli kimati učitelje, ki so naše generacije ali starejši in so seveda pesem poznali. Mislim, da smo vsi skupaj skozi smeh ugotovili, da očitno nismo več rosno mladi. (smeh)

8. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Za nekatere preizkušnje težko rečeš, da si za njih hvaležen, ker bi bilo kljub vsemu bolje, da se ne bi zgodile. Bolezen moje mame je bila tudi zame velika preizkušnja. Takrat so se v meni odvijali različni čustveni procesi, ki se jih nisem zares dokončno zavedala.

Mogoče sem se takrat naučila, da je po prvotnem racionalnem pristopu k problemu, ki me sicer obrani panike, kdaj treba tudi le pustiti, da "odčutiš" vse, kar je za čutiti in se opreti na najbližje. Da je tudi to "stanje v dežju" pomemben korak v predelovanju. Definitivno se po tej preizkušnji bolje poznam in se bolj suvereno spopadam z vsakdanjimi izzivi, ki mi jih ponuja življenje.

9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Slej ko prej se vse poveže. Verjamem, da se vse zgodi z razlogom oz. da ljudje sami znamo najti razlog, zato se v težjih trenutkih tolažim, da bom s časom uvidela njihov smisel.

10. Biti ženska je lepo, ker …
… ima naša moč neverjetne razsežnosti. Lahko rodimo novo življenje, smo nežne, čutne, močne, stabilne, intuitivne, suverene. Živimo v časih, ko imamo svobodo biti, kar si želimo in možnost, da izkoristimo vse svoje potenciale.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.