Iz evangelijev bolj ali manj poznamo besede, ki jih je Marija izrekla, in vemo za njena dejanja. Tukaj pa želim pozornost usmeriti v to, česar Marija ni naredila, pa bi običajen človek naredil.
Najprej pade v oči, da je ob angelovem oznanjenju sicer hotela razumeti, kako naj bi se to zgodilo. Lahko bi vztrajala, da si zasluži obsežnejšo razlago, če jo je Bog že izbral za mater svojemu Sinu. Pa je dojela, da se od nje pričakuje predvsem zaupanje. S svojo privolitvijo je vnaprej podpisala nepopisan list svojega življenja, ne da bi pravzaprav vedela, kaj jo čaka.
Druga stvar je, da Marija svojega "stanja" pred zaročencem Jožefom ni opravičevala. Zavedala se je, da bi jo moral Jožef naznaniti učiteljem postave in da jo čaka kamenjanje. Vendar se ni čutila dolžno, da bi mu razlagala, da ni tako, kot je videti. Zaupala je, da bo Bog "spreobrnil" Jožefa in mu vse pojasnil, če bo On tako hotel.
Ob tem pomislim, koliko naporov zakonci namenjamo temu, da bi svojemu sozakoncu dopovedali, da se moti; da ni tako, kot je videti; da bi mu odprli oči ... Radi vidimo, da se življenje odvija po naših pričakovanjih. Marija pa se ni čutila dolžno, da bi bodočemu možu pojasnjevala, kaj se je zgodilo, da ga morda njeno stanje ne bi prizadelo in odvrnilo od poroke ali da bi zaščitila sebe. Zaupa in prepusti Bogu, da on izpelje ta načrt, kakor si ga je zamislil. Dobra lekcija za nas, da raje molimo za zakonca, kot da ga hočemo prepričevati in spreminjati.
In potem ko Jezus začne svoje javno delovanje, se Marija popolnoma umakne in noče prav nobene pozornosti zase. Lahko si mislimo, koliko ljudi se je smukalo okoli nje, da bi bili pri njenem sinu prednostno obravnavani. Ni videti, da bi trzala na ta povsem naraven materinski ponos. Če že opazi stisko, jo Jezusu zaupa, potem pa v celoti njemu prepusti, kaj bo naredil, kot na primer na svatbi v Kani.
In na koncu, ko so Jezusa obsodili na sramotno smrt na križu, ni klicala Božje kazni nad voditelje ljudstva, niti se ni skrila v varno zavetje. Pod križem je najbrž še manj razumela kot pri oznanjenju, v srcu pa je še vedno ponavljala iste besede: "Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi."
Tudi v tem, česar ni naredila, se kaže njena velika vera.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
