Zavratec je vas med Logatcem in Žirmi. Ima okrog 120 prebivalcev. Tam domuje tudi družina Kogovšek, kjer imajo kar pet sinov. Eden izmed njih je Robi, 23-letni mladenič, ki je slep od rojstva. Takšnega življenja je navajen. Ne vidi tako rekoč ničesar, razen obrisov in senc, če je na primer oseba, s katero se pogovarja, zelo blizu.
Ne glede na to se niti slučajno ne vdaja malodušju, kaj šele samopomilovanju. Izzivi so njegov motiv. "Tudi če ne vidim, naredim marsikaj več kot marsikateri drug, ki vidi," pa se glasi ena njegovih ugotovitev in življenjskih vodil hkrati. To velja tako za domača opravila – pri Kogovškovih imajo namreč manjšo kmetijo, na kateri z veseljem poprime za delo – kot tudi za šport.
Slepi atlet
Robi je namreč atlet; teče na 400 metrov, v prihodnje pa si želi še bolj napredovati tudi na 1.500 metrov. Še ta mesec ga čaka svetovno prvenstvo v konkurenci slepih tekačev. A še bistveno prej, kot je spoznal atletske steze, se je seznanil z grabljami, sekiro in traktorjem.
V osnovni šoli obstajajo zbadanja z ene in druge stvari. Vendar pa zaradi slepote zasmehovanja nisem doživljal. Družba me je sprejela medse.
Želi si biti enakopraven
"Delal sem že vse. Če ne v popolnosti, sem pa vsaj poskusil. V gozdu sem grabil listje, sekal drva. Ne, nič me ni bilo strah za prst. 😊 Tudi traktor sem že vozil. Po ravnini, ampak vozil sem ga. Domači so mi malo sugerirali, naj zavijem levo ali desno. Prestavljal in vrtel volan sem pa sam." Ne mara, da mu kdo reče: "Ker ne vidiš, tega in tega ne boš počel." Želi si biti enakopraven vsem.
Najraje ima drva
Ravnih površin pri njih doma ni kaj veliko. Na hribovski kmetiji, kjer imajo v hlevu štiri krave, kakega pujsa in kokoši, se je treba dodatno potruditi.
Robi je najraje tam, kjer je mehanizacija: "Najraje pa s cepilcem, priklopljenim na traktor, cepim drva. Z njimi kurimo, imamo krušno peč, mama peče domač kruh, potico." Če bi normalno oziroma bolje videl, bi poklicno prav gotovo počel kaj v povezavi z lesom, ki ga obožuje, tako pa je na preži za drugimi izzivi.
Računalnik ima prilagojen z Brajevo vrstico. Tudi telefon obvlada. "Če kaj ne gre, pa koga vprašam. Znajdem se. Lažje pa mi je na računalniku, ki ima prilagojen program za slepe." Na telefonu ali TV z velikim veseljem spremlja šport. Košarko, nogomet – zaznava, da se športniki premikajo, žoge pa ne more videti –, alpsko smučanje, skoke, biatlon …
Predvsem pa se v zadnjih letih posveča teku, kamor ga je povabil njegov zdajšnji trener, nekdanji sijajni maratonec, Roman Kejžar, ki je bil kar vztrajen, da je njegova vizija presegla Robijevo omahovanje.
Roman Kejžar pripoveduje
"V moji skupini fantov, ki seveda normalno vidijo in tečejo na 400 metrov, je malo tistih, ki lahko Robija spremljajo. Robi je dokaz, kaj je mogoče narediti z voljo. V dobrih treh letih smo naredili odličen napredek. Ne moti ga, če je na makadamu kakšna jama ali če teče v dolino. Njegovo telo se prilagodi vsak korak posebej."
Kdo mu pomaga?
Poleg Romana so v Robijevi ekipi še spremljevalec Jan Trček in menedžer Igor Eržen. Ena od koristi teka, pravi Robi, je tudi ta, da če je kdaj slabe volje, si natakne copate in med tekmo sivo razpoloženje mine.
Na kaj je ponosen?
"Tudi če ne vidim, naredim marsikaj več kot marsikateri drug, ki vidi. Verjetno bi se lahko kdo zamislil. 😊 Ponosen sem na to, da sem pred kratkim z Žanom Rudolfom odtekel normo za svetovno prvenstvo (s časom 56,36 sekunde). Na evropskih igrah mladih sem praktično brez treninga na 100 metrov osvojil bronasto kolajno," sta dva dosežka, ki mu krepita samozavest.
Ne dvomimo, da takšnih in nadgrajenih rezultatov ne bo manjkalo niti v prihodnje. Navsezadnje je naš tokratni portretiranec pred tedni postavil svoj osebni rekord na 400 metrov – 55,94 sekunde.
Roman in Robi si v naslednjih letih želita sprva uvrstitve na veliko tekmovanje (evropsko ali svetovno prvenstvo, paraolimpijske igre), nato pa kolajne tam, in sicer na 1.500 metrov. Srečno!
