Tokrat Moške skrivnosti razkriva Anže Bašelj, športni novinar in voditelj s 25-letno kilometrino, ki ga poznate s TV-zaslonov. Tudi za Aleteio je bil takšen, kot ste ga vajeni v studiih in na prenosih: hudomušen, kanček navihan, prav nič klišejski in mestoma zelo moder. Predvsem pa iskren in nikakor ne zavit v celofan. Predstavil se je tudi bolj osebno, kot oče, in med drugim razkril šopek anekdot izpred kamere.
Kako krmariš med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Težko, potrebnega je namreč veliko prilagajanja in odrekanja. Novinarstvo je način življenja, kar pomeni, da si moraš življenje organizirati glede na službene obveznosti. In s tem se morajo sprijazniti tudi najbližji.
Veš, da boš velikokrat zamudil praznovanje otrokovega rojstnega dne, da boš sobotni piknik zapustil takoj, ko se bodo spekli čevapčiči, veš, da po nedeljskem kosilu ne boš mogel s polnim trebuhom odležati popoldanskega počitka in tako naprej. Delovni čas je razdeljen, veliko dogodkov je zvečer, ob tem pa je tudi veliko potovanj v tujino.
Zato je potrebno te odsotnosti doma nato dobro izkoristiti s popolno prisotnostjo. Morda se je to slišalo precej negativno, a ker imaš tudi sam takšne izkušnje, predlagam, da me vprašaš, zakaj potem to delam že 25 let.
Dobro, pa bom. Kaj te pri delu TV-voditelja najbolj izpolnjuje?
Ne glede na zgoraj povedano imam srečo, da delam to, kar mi je všeč. Šport me spremlja od malih nog. Za vrhunskega sem bil premalo vztrajen, zato sem pri 20 letih stopil na drugo stran. Najprej na STA, najdlje pa sem na RTV, kamor sem prišel po uspešni avdiciji leta 1998. In služba je, lahko bi rekli, tudi moj hobi. Od trenutka, ko sem odkril svojo poklicno pot, sem vedel, da sem našel nekaj resnično posebnega – nekaj, kar sovpada z mojimi interesi, vrednotami in težnjami.
Najraje gledam kolesarstvo, najraje pa delam nogomet, ki sem ga nekaj časa tudi treniral na ljubljanskem Slovanu. Morda kot zanimivost, ker zdaj vsi kolesarijo. V petem razredu sem prijateljem dejal, da bi v bližnjem Rogu rad treniral kolesarstvo, noro všeč mi je bil namreč Primož Čerin (ne spomnim se, zakaj), a so se mi tako smejali, da sem hitro pozabil na kolesarsko kariero. Smo pa takrat veliko kolesarili.
Za popotovanja po Ljubljani in okolici smo mulci brez strahu uporabljali kolesa, predvsem ponije in njegove različice. Kolo je bila naša svoboda, takrat si bil lahko, ne da bi povedal mami, od doma odsoten do večera. Ni bilo telefonov, ničesar. Samo prišel si domov in mama je bila vesela, da si cel in zdrav.
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegaš, rušiš?
Naj takoj povem, da ne maram stereotipov. Zdijo se mi kot neka preveč poenostavljena realnost, vnaprejšnja sodba, ki lahko povzroči velike krivice in diskriminacijo. Nasprotje pa je empatija in odprtost, ki lahko naredita veliko dobrega v našem zapletenem svetu. Ali je stereotip to, da moški popoldne čuva otroke, ker žena dela kariero, kot je bilo v mojem primeru? Ne, to je življenje.
Anže Bašelj službeno in zasebno:
Tri stvari, ki jih po tvojem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
V prejšnjem odgovoru sem to že omenil. In izbral bi samo eno. Empatija. V sodobnem svetu je primanjkuje. In zato nastajajo konflikti ter nepotrebne delitve. Kje so tolažba, pomoč, pozornost? Kdo si vzame čas, da sočloveka preprosto posluša in je ob njem? Če želimo boljši svet, moramo spodbujati zaupanje in spoštovanje misli in čustev soljudi.
Lahko deliš nekaj zabavnih dogodkov, anekdot, ki si jih doživel bodisi v studiu bodisi na terenu?
Uf, najtežje vprašanje. Anekdot je toliko, da se jih ne spomniš, ko jih moraš povedati. V zadnjem času me snemalci v studiu spomnijo na smešen dogodek, ko smo se pred začetkom športnih poročil tako zabavali, da nisem opazil, da imam na teleprompterju nastavljen napačen tekst. Voditelji poročil namreč novice beremo na t. i. bobnu, ki ga vidimo v kameri.
In ko se je končala glasba za začetek športnih poročil, sem začel brati tekst kolegice s kulture. Zdelo se mi je, da to ni moj tekst, a se nisem ustavil. Čeprav je to trajalo le nekaj sekund, pa se mi je zdelo, kot da sanjam, kot da se ne bo nikoli končalo. Pri drugem stavku, ko sem prebral besedo razstava, pa mi je le kliknilo, vrnil sem se v realnost in takrat ugotovil, da to ni moj tekst. Mirno sem se opravičil, nasmehnil, in ko so mi tekst nastavili na šport, sem rekel, kot vedno začnem: Športni pozdrav. Vse je bilo tako hitro, da se niti nisem mogel preveč živcirati.
Največ zgodb pa je povezanih s potovanji v tujino. Vrhunec je prav gotovo spremljanje finala na svetovnem prvenstvu v nogometu leta 2006 med Italijo in Francijo. To je tekma, na kateri je bil izključen Zinedine Zidane. Sprva nihče ni niti vedel, zakaj, ker smo vsi gledali v drugo smer.
Doživetje Brazilije med svetovnim prvenstvom v nogometu 2014 v tej državi je bilo prav tako nepozabno. Spremljanje tekme Brazilije na majhnem otočku ob mestu Salvador v družbi gostoljubne brazilske družine mi je tudi po 10 letih eden od ljubših dogodkov. Pogostitev in gostoljubje sta bila kljub pomanjkanju kraljevska. Da tridnevnega bivanja v Rio de Janeiru niti ne omenjam.
Ljudje si najbolj zapomnimo zgodbe, povezane z vremenom. V Tokiu je bilo leta 2021 tako vroče, da smo se hladili s klimami na prostem, v Južni Koreji in v Pekingu pa je bilo tako mraz, da smo se bolj kot o športu pogovarjali le o tem, koga je dan prej bolj zeblo. Stati več ur na temperaturi minus 20 ni najbolj prijetno. Imaš pa to srečo, da si zraven ob največjih uspehih slovenskih športnikov.
Ob svoji prepoznavnosti ozaveščaš okolico o rakih moških oziroma preventivi. Čutiš to poslanstvo?
Čutim, pa čeprav se sam kar malce bojim bolezni. In je tudi mene strah ob pregledovanju, da ne bom kdaj česa našel. To želim premagati in prepričati tudi druge, da je to potrebno. Moram pa poudariti, da v primerjavi z drugimi člani društva sam osebne izkušnje z boleznijo nimam. V društvo me je pripeljal moj najboljši prijatelj, nekdanji nogometaš Jaka Jakopič. Njegov optimizem in nesebičnost sta nalezljiva. Nisem še spoznal človeka, ki bi s tako radostjo pomagal sočloveku. Enostavno sem mu sledil ter ob tem spoznal izjemne ljudi, ki jih je težka preizkušnja naredila močnejše in boljše.
Kateri je tvoj najljubši konjiček in zakaj?
Vožnja s kolesom, najprej gorskim, vmes cestnim, v zadnjem času pa tudi z različico grave. Kolo mi je ob ločitvi pred petimi leti zelo pomagalo, da sem premagal najtežje obdobje v svojem življenju.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta ti dala najbolj misliti?
Kar nadaljujem. Ločitev. Bila je neverjetno zahtevna in čustveno obremenjujoča izkušnja. Obdelava čustev je bila zelo naporna. Saj veste, kako visoko je ločitev pri stvareh, ki človeka najbolj prizadenejo. Ločitev od partnerja in posledično tudi otrok. Po petih letih pa lahko rečem, da sem si življenje postavil na glavo, postal boljši človek in se tudi veliko naučil o sebi.
"Očetovstvo me izpolnjuje, ker …"
… je to najlepša vloga v življenju. Od posebnih mejnikov, kot so prvi koraki, prvi skok v vodo, prvi vrtljaji na kolesu, do vsakodnevnih trenutkov, kot so pravljice za lahko noč in odgovori na nenehno vprašanje – zakaj? Skozi vzpone in padce starševstva sem se veliko naučil tudi o sebi, otrokom pa ob tem predajam vrednote in modrosti, ki jim bodo omogočile samozavesten prehod v odraslo življenje. Sam komaj čakam na skupne počitnice, zdaj le še dveh (Nika in Tim), saj je Jaša pri 22 letih že na svojem.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolniš?
Ob vožnji s kolesom po ljubljanskem Barju. To je tako posebno okolje, da človek ne more verjeti, kakšen ekosistem obdaja del Ljubljane. Vožnja po neštetih kilometrih kolovoznih in makadamskih poti je nepozabna in edinstvena. Nobene gneče, nobenih avtomobilov, občasen zvok traktorja je vse, kar onesnaži kakofonijo naravnih zvokov.
Tvoja največja osebna in družinska želja/cilj za prihodnost?
Tu se pričakuje verjetno nekaj globokega. Vseeno pa bi najprej omenil zdravje. Zdravje je bistveno za dobro življenje, saj je temelj, na katerem lahko gradimo zidake našega življenja. Na osebni ravni je moja želja postati najboljša različica sebe tako osebno kot profesionalno. Z otroki in novo partnerko si bom prizadeval ustvariti trajne spomine. Namesto materialnih dobrin bi raje kopičil kilometre na potovanjih in poglabljal izkušnje, ki nas bodo še bolj zbližale. Zato prosti čas rad napolnim s krajšimi in daljšimi izleti, ki obogatijo naše življenje.
