"Simon Peter pa je imel meč. Izvlekel ga je in udaril po služabniku vélikega duhovnika in mu odsekal desno uho; služabniku pa je bilo ime Malh (Jn 18,10). Tako se glasi poročilo o Jezusovem prijetju v Oljskem vrtu.
V stolnici v Poznanu na steni visi steklena vitrina. V njej je orožje z rezilom, ki je na posebni medeninasti ploščici opisano kot "meč sv. Petra – darilo papeža Janeza XIII. knezu Mešku I. – leta 968".
Ali je to isti meč, ki ga omenja evangelist Janez?
Starodavno papeževo darilo
V vitrini pod mečem je kopija strani iz kronike srednjeveškega poljskega zgodovinarja Jana Długosza, kjer lahko preberemo:
Papež je nato razglasil in imenoval za Cerkev v Poznanu človeka znanih kreposti, vere in pobožnosti, Italijana po imenu Jordan, plemenitega rimskega rodu, iz rodbine in hiše Orsini. Po posvečenju in blagoslovu, ki ga je prejel v Rimu, mu je papež v letu Gospodovem 966 naročil, naj gre v Kraljevino Poljsko in tam vodi Cerkev. Isti papež Štefan mu je, da bi bili Jordanovi začetki za poljsko duhovščino in ljudstvo prijetnejši, podaril meč sv. Petra, s katerim je apostol, kot pravijo, v Oljskem vrtu Malhu odrezal uho, morda isti meč ali pa namesto tistega kakšen drug, in ga blagoslovil v spomin na tako veličastno dejanje apostola; da bi imela Cerkev na Poljskem viden dragulj, s katerim bi se lahko pohvalila (...). Isti meč je tudi danes obdan z gorečim češčenjem v cerkvi v Poznanu.
Ob ogledu spletne strani poznanske stolnice boste izvedeli, da je meč, ki visi na steni svetišča, kopija, izdelana leta 2005. Izvirnik, torej meč, ki ga je po poročilih uporabljal apostol Peter, pa dejansko hranijo v zakladnici Nadškofijskega muzeja.
Zaklad v zakladnici
Železni meč – natančneje sekač (tako je namreč uradno razvrščena ta vrsta rezila, ki se uporablja predvsem za rezanje rib in drugega mesa, redkeje za bližnji telesni spopad) – je dolg približno 70 centimetrov in na najširši točki širok skoraj 10 centimetrov. Proti koncu rezila se širi. Nekoč je imel verjetno lesen ročaj, ki pa se ni ohranil do današnjih dni.
Kako je mogoče, da je takšen zaklad – pravzaprav relikvija – tako malo znan? Enako vprašanje so si zastavili udeleženci seje, posvečene razstavi, ki so jo leta 2011 pripravili v Poznanu.
Stvar je nekoliko zapletena. Rezilo ima dokumentirano večstoletno zgodovino češčenja. V več dokumentih iz 17. in 18. stoletja beremo, da so takšno relikvijo hranili v stolnici v Poznanu, jo nosili v procesijah in jo razkazovali ljudem, ki so jo počastili ob pomembnih praznovanjih, kot je bil recimo praznik sv. apostolov Petra in Pavla.
Postopoma pozabljen
Ob koncu 18. stoletja pa je škof Ignacij Krasicki – verjetno v valu razsvetljenskega skepticizma – javno razkazovanje meča prepovedal.
Z leti je bil vedno redkeje razstavljen in so nanj nekoliko pozabili. Kako zelo so nanj pozabili, dokazuje fotografija, ki je bila leta 1945 posneta v zakristiji stolnice. Na njej so vidne posledice ropa, ki so ga izvedli nemški nacisti: izpraznjene in razmetane škatle, zaboji in cevi, iz katerih so okupatorji odnesli različne dragocene predmete. Nad tem neurejenim kupom v vitrini na steni mirno visi meč sv. Petra, ki očitno ni vzbudil zanimanja plenilcev.
Obnovljeno zanimanje
Šele sredi osemdesetih let preteklega stoletja je meč v muzej prenesel tedanji direktor, stolni kanonik Stefan Tomaszkiewicz. Na njegovo pobudo je bil predmet deležen restavratorske zaščite.
Različna mnenja
Opozoriti pa je treba, da vsi zgodovinarji niso prepričani o pristnosti relikvije. Raziskave znanstvenikov iz Muzeja poljske vojske v Varšavi o obliki in vrsti zlitine, iz katere je bil izdelan, sicer kažejo, da je bil sekač skovan v prvem stoletju našega štetja na vzhodnih mejah rimskega cesarstva. Kljub temu so predstavniki Vojaškega muzeja Velike Poljske pri oceni starosti orožja raje nekoliko previdnejši in se bolj nagibajo k domnevi, da gre za srednjeveško kopijo.
Čeprav meč sv. Petra morda ne izvira iz prvega stoletja, ampak iz 10. ali 14. stoletja, je to rezilno orožje, ki ima poleg kronanjskega meča poljskih kraljev (hranijo ga v Wawelu) najdaljšo dokumentirano zgodovino na Poljskem.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
