Ovire in poti do Božjega usmiljenja

Zelo me nagovarjajo besede Božjega služabnika p. Mariana iz Turina: "Mnogo premalo se govori o Božjem usmiljenju. O tem bi morali vedno govoriti, kajti to je moč, s katero Bog želi delovati in ki najbolj odpre naša srca veselju in upanju."

Na prvi pogled se lahko zdi, da obstaja nasprotje med starozaveznim pravičnim Bogom in novozaveznim, Jezusovim usmiljenim Bogom – Očkom. Toda to je bolj površinski pogled na Sveto pismo. Pravzaprav je središčna podoba Boga v celotnem Svetem pismu prav usmiljenje.

Beseda usmiljenje je najbolj pogosto ponovljena beseda v Svetem pismu; okrog petstokrat se ponovi v Stari zavezi in okrog dvestokrat v Novi zavezi. Toda te podobe ne zmoremo povsem sprejeti. Nikakor ne moremo verjeti, da je v odnosu Boga do nas na prvem mestu usmiljenje. Tega niso mogli sprejeti niti v Stari niti v Novi zavezi.

Učlovečenje Jezusa je bil tako rekoč "zadnji" poskus Boga, kako bi nam dokončno dopovedal, da je on resnično usmiljeni Bog. "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil." (Jn 3,16-17)

Pri tem, da bi sprejeli Boga takšnega, kakršen resnično je, nas zaustavlja nekaj temeljnih ovir.

Med nami je nešteto izkrivljenih podob Boga (Boga si nekateri predstavljajo kot npr. malenkostnega policista, neizprosnega sodnika, strašnega maščevalca, trdega očeta, neizbežno usodo, neosebno energijo, nekaj nad nami itd.). Ni čudno, da je bilo Izraelcem prepovedano izdelovati kakršnokoli podobo Boga, kajti vsaka je omejena, izkrivljena.

Ker ljudje ne moremo živeti brez podob Boga, je zelo pomembno, da se zavedamo teh podob in njihove omejenosti. Šele v večnosti bomo lahko gledali Boga iz obličja v obličje, z odgrnjenimi obrazi, kot pravi apostol Pavel (prim. 1 Kor 13,12).

Takšno razmišljanje je v temelju zgrešeno. Sami si namreč ne moremo zaslužiti niti človeške niti Božje ljubezni, kajti prava ljubezen je vedno dar. Bog nas ljubi, ker je on ljubezen sama in ker smo sad njegove ljubezni. Smo njegovi otroci. Ljubi nas zastonjsko ter nas materinsko in očetovsko sprejema z vsemi našimi slabostmi. V vsakem izmed nas vidi podobo svojega Sina. Ve, da naše slabosti, grehi, slaba nagnjenja in navade nismo mi sami, ampak so vse to naše "pritike", tisto, kar preprečuje nam in drugim, da bi videli jedro, bistvo – to, kar v resnici smo.

Kdor si ne prizna svoje grešnosti, ne čuti potrebe po Odrešeniku, podobno kot tisti, ki ni bolan, ne čuti potrebe po zdravniku (prim. Mr 2,17). Danes želijo mnogi sami in po lastni presoji določati, kaj je dobro in kaj je slabo, povsem neodvisno od Boga. Takšna drža samodejno izključuje Božje usmiljenje. Sprejemajo ga le tisti, ki priznajo, da so grešniki in da so nesposobni delati dobro brez Božje pomoči.

Mnogi kristjani verujejo v Božje usmiljenje, ker so se to učili pri verouku. Takšna vera pogosto ostane le na ravni razuma, znanja, ne zmore pa prežeti človekovega srca in vsakdanjega življenja. Kdor pogosto misli na svoje grehe s samoobtoževanjem in objokovanjem, ki prihaja bolj iz ponosa kakor iz bolečine, da je zavrnil in ranil Božjo ljubezen, hitro pade v malodušje in obupanost. Vse to razkriva, da se bolj zanaša nase kakor na neskončno usmiljenje Jezusa Kristusa in na moč Božje milosti.

Pri rasti naše vere v Božje usmiljenje nam še zlasti pomaga:

Le Božja beseda, ki je beseda živega Boga in nosi v sebi njegovo stvariteljsko in preobraževalno moč, nas more v polnosti odpreti Božjemu usmiljenju ter v njem in po njem spreobrniti in preobraziti naš um in srce. Bog nas vedno znova vabi k poslušanju njegove besede, ki nam odkriva njegovo neizmerno usmiljenje (npr.: Iz 49,14–16; Ps 103; 135; Mt 11,25–30; Lk 15,1–32; 23,31–49; Rim 5,1–11; Ef 2,1–10).

V molku in globoki veri poslušana in meditirana Božja beseda nas vodi v vedno globlje kontempliranje, zrenje obličja Jezusa, ki je učlovečeno Božje usmiljenje in polnost razodetja obličja usmiljenega Očeta.

Zakrament sprave nam na poseben način odkriva Kristusa, v katerem nam Bog razodeva svoje sočutno srce, nam odpušča grehe, nas spravi s seboj in Cerkvijo in nas usposablja, da postajamo usmiljeni, kakor je usmiljen on sam. Odkritje neizrekljivo usmiljenega Boga Očeta pa nas opogumi, da vedno znova priznamo vso svojo bedo in grešnost ter dopustimo, da vanjo vstopa Usmiljeni ter nas preobraža in pobožanstvuje.

Bog nam na poseben način daruje svoje usmiljenje po evharistiji. K njemu prihajamo tako rekoč praznih rok, saj nimamo ničesar, kar nam bi ne bilo darovano. On pa nam pravi: "To je moje Telo in to je moja Kri. Jejte in pijte. Pridite in jaz vas bom okrepčal." Tako nas Jezus vedno znova sprejema in vključuje v svojo spravno daritev, nas napravlja deležne Božjega usmiljenja in nas prek zauživanja njega samega notranje preoblikuje po svoji podobi, podobi usmiljenja.

Bog je na poseben način izbral dve redovnici, da bi po njiju spomnil ljudi na veliko skrivnost Božjega usmiljenja. V 17. stoletju se je po zaslugi zasebnega razodetja s. Marjeti Mariji Alacoque zelo razširilo češčenje Srca Jezusovega.

V 20. stol. pa se je po Jezusovih sporočilih s. Favstini Kowalski mogočno razširila pobožnost k usmiljenemu Jezusu. Papež Janez Pavel II. je ob njeni razglasitvi za blaženo dejal: "Kje, če ne v Božjem usmiljenju, lahko svet najde zavetje in luč upanja?"

Ti dve pobožnosti nam vsaka na svoj način pomagata, da prodiramo vedno globlje v skrivnost Božjega usmiljenja, postajamo deležni njegovih sadov in postajamo njegove priče v svetu.

Starše prevzame čudovito vznemirjenje, ko malček napravi prvi korak. Seveda se kar hitro spotakne in pade. Toda starševski opogumljajoči smeh, njihove iztegnjene roke in njihov nežni dotik mu omogočijo, da zopet hitro vstane in znova poskuša hoditi. Še z večjo ljubeznijo pristopa k nam Bog. V svojem usmiljenju nas stalno dviga in uči, kako naj hodimo po njegovih poteh. Nikoli ni razočaran zaradi naših padcev.

Nikdar nas ne zapusti, zavrže in obsodi na večno smrt. V svojem nedoumljivem usmiljenju nas vedno znova vabi, da sprejmemo njegov nežni dotik odpuščajoče ljubezni, in nas opogumlja, da vstanemo, dvignemo svoj pogled in se naprej učimo, kaj pomeni biti njegov učenec.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 73, številka 15.