V zgodovini Cerkve obstajajo številni papeži, ki so bili razglašeni za svetnike, in pogosto si ne vzamemo časa, da bi spoznali njihove navdihujoče življenjepise.
Sv. Pij V. je eden tistih papežev, ki je "ravnal tako, kot je govoril", ne le kot papež, ampak tudi v času, ko še ni bil izvoljen za rimskega škofa.
Kot član dominikanskega reda si je "prizadeval, da bi spodbujal udejanjanje meniških kreposti in širil duha svetega ustanovitelja. Sam je bil zgled vsem. Postil se je, delal pokoro, dolge nočne ure preživljal v meditaciji in molitvi, v globoki tišini peš potoval brez ogrinjala, ali pa je svojim tovarišem govoril le o Božjih stvareh."
Ko je bil naposled izvoljen za papeža, se je upiral in sprva ni želel sprejeti tolikšne odgovornosti. Popustil je in nato svojo svetost prenašal na nove odgovornosti.
Služabnik ubogih
Svoj pontifikat je začel z dajanjem velikodušne miloščine ubogim, namesto da bi naključno razdelil svoje bogastvo kot njegovi predhodniki. Kot papež je udejanjal kreposti, ki jih je izkazoval že kot menih in škof.
Njegova pobožnost se ni nič zmanjšala ter kljub zahtevnim obveznostim in skrbem, ki jih je prinašala njegova služba, je najmanj dvakrat na dan kleče meditiral pred Najsvetejšim. V svoji usmiljeni ljubezni je obiskoval bolnišnice, sedel ob posteljah bolnikov, jih tolažil in pripravljal na smrt. Umival je noge ubogim in objemal gobavce.
Ljudi je spreobračal zgled njegove svetosti, kot se je spreobrnil neki angleški plemič, ko ga je videl, kako poljublja noge beraču, ki je bil poln odprtih ran.
Sv. Pij V. je bil velik reformator, pri reformi duhovnikov Katoliške cerkve pa mu je pomagal njegov prijatelj sv. Karel Boromejski.
Sv. Pij V. je uvedel tudi praznik Rožnovenske Matere Božje v čast zmagi pri Lepantu.
Prizadeval si je za izvajanje reform tridentinskega koncila in si po svojih najboljših močeh prizadeval, da bi bil vedno zgled drugim.
Sv. Pij V. je umrl 1. maja 1572, njegove zadnje besede pa so bile: "Gospod, povečaj moje trpljenje in mojo potrpežljivost!"
V času njegovega pontifikata se je zgodilo veliko stvari, ob vsem tem pa najbolj izstopata njegov izjemen zgled svetosti in želja, da bi živel kot resnični služabnik Božjih služabnikov.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
