Znani stavek "potrebujemo svetnike, ki nosijo kavbojke in pijejo Coca-Colo", ki ga na družbenih omrežjih včasih pripisujejo papežu Frančišku ali Janezu Pavlu II., v resnici ni pristen. Kljub temu je Janez Pavel II., ki zagotovo ni nosil kavbojk, prvi znani svetnik, ki je redno užival ta gazirani napitek.
Prihodnji papež, tesno povezan s poljsko diasporo v Združenih državah Amerike, ki jo je kot kardinal večkrat obiskal, je bil velik ljubitelj kokakole, izdelka, ki ga je bilo v komunistični Poljski očitno težko najti.
Njegovi biografi pripovedujejo, kako je med zasedanjem drugega vatikanskega cerkvenega zbora takrat mladi krakovski škof med dopoldanskim odmorom redno hodil v okrepčevalnico na kokakolo.
To drobno razkošje se je nadaljevalo ves čas njegovega pontifikata. Tisti, ki so ga spremljali na njegovih poletih, se spominjajo, kako so Alberta, obzirnega tehnika Radia Vatikan, pogosto prosili, naj poskrbi, da bo imel papež na potovanjih vedno pri roki nekaj pločevink te pijače.
Kokakola in svetovni dan mladih 1993
Višek odnosa Janeza Pavla II. s to gazirano pijačo predstavlja svetovni dan mladih v Denverju leta 1993. Združene države Amerike so bile država gostiteljica tega mednarodnega srečanja, ki je služilo kot logistični preizkus pred gostovanjem svetovnega nogometnega prvenstva naslednje leto in olimpijskih iger tri leta pozneje.
Da bi kar najbolje izkoristila infrastrukturo, je Brazilija dvajset let pozneje prevzela enako "trilogijo".
Manj kot štiri leta po padcu berlinskega zidu je svetovni dan mladih v Denverju postal praznovanje zmage kapitalizma in njegovih simbolov. Ime Coca-Cole, v beli barvi na rdečem ozadju, se je množično pojavljalo za odrom velikega dogodka, prav tako kot ime proizvajalca cigaret Marlboro, v rdeči barvi na belem ozadju.
Kanadska esejistka Naomi Klein je v svoji knjigi No Logo, enem od standardnih del protiglobalističnega gibanja, ostro kritizirala to navzočnost blagovnih znamk na verskem druženju.
Vsenavzočnost Coca-Cole in verige McDonald’s, ki sta skrbela za obroke udeležencev, ostaja v spominu tistih, ki so se udeležili svetovnega dneva mladih v Denverju, navaja zgodovinar Charles Mercier v svoji knjigi L’Eglise, les jeunes et la mondialisation – Une histoire des JMJ (Bayard, 2021).
Razpoložljivost gaziranih brezalkoholnih pijač in piva na zadnjem zbirališču na račun pitne vode je bila vzrok, da je na tisoče romarjev utrpelo dehidracijo in zastrupitev s hrano.
Zaradi prevelike prepoznavnosti sponzorjev so se prireditelji naslednjih svetovnih dnevov mladih, predvsem v Parizu leta 1997, odločili za bolj prikrite oblike sponzorstva in romarjem zagotovili bolj uravnoteženo prehrano.
Benedikt XVI., ljubitelj Fante, mešane s pivom
"Za kardinala Ratzingerja je bila vedno Fanta," se spominja lastnik restavracije v Borgu, okrožju v bližini Vatikana, kjer je bil prefekt Kongregacije za nauk vere do leta 2005 redni gost. Britanski tisk si je drznil izračunati, da je Benedikt XVI. v času svojega pontifikata popil štiri pločevinke na dan … kar pomeni 1.460 pločevink na leto!
Čeprav se zdi to ugibanje nekoliko pretirano, je navdušenje nemškega papeža nad Fanto potrdil tudi njegov osebni tajnik, nadškof Georg Gänswein. V svoji knjigi spominov z naslovom Who Believes Is Not Alone: My Life Beside Benedict XVI (Kdor veruje, ni sam: moje življenje ob Benediktu XVI., op. prev.) pripoveduje, da je Benedikt XVI. rad pil Fanto, ki jo je včasih mešal s pivom.
Ta neobičajna mešanica je očitno precej dobro dela najdlje živečemu papežu v zgodovini, ki "nikoli ni imel nobenih prebavnih težav", kot se v svojih zapisih spominja nadškof Gänswein.
Benedikt XVI. je bil rojen na Bavarskem in je bil tudi velik ljubitelj piva, kar dokazujejo številne fotografije. Posnetek s praznovanja njegovega 90. rojstnega dne aprila 2017 v samostanu Mater Ecclesiae prikazuje upokojenega papeža, kako sedi poleg svojega brata Georga in srka iz zvrhano polnega vrčka.
V knjigi pogovorov s časnikarjem Petrom Seewaldom Last Testament: In His Own Words (Oporoka, z lastnimi besedami, op. prev.), se Benedikt XVI. z nostalgijo spominja svojega doživljanja drugega vatikanskega cerkvenega zbora in trenutkov prostega časa, ko je s kolegi teologi hodil na pivo v rimsko četrt Trastevere.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
