“So vsaj tri življenja, ki so mi pomembnejša od mojega”

Že na pogled je Manca Hribar pozitivna in nasmejana oseba, ki sprejema življenje v vseh barvnih odtenkih. Njeno pričevanje ste na Aleteii lahko prebrali pred časom, ko je svoja pronicljiva razmišljanja o vsakdanu in življenju nasploh še redno delila na Instagram profilu. Trenutno pa žena in mama treh otrok, pevka v opernem zboru SNG Opera in balet Ljubljana veliko energije in časa usmerja v organizacijo festivala Ritem srca, ki ga s sodelavci druge službe – na Radiu Ognjišče – pripravljajo v torek, 21. maja. O tem in še več je spregovorila v novi epizodi rubrike Ženska ženski.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Na srečo potrebujem res malo, da sem zadovoljna. Če mi uspe v miru pojesti zajtrk in popiti veliko skodelico kave, sem čisto srečna. Če mi pred tem uspe še trening opraviti, sem še bolj srečna. Če pa lahko čez vikend še kakšno uro dlje spim, pa je že kičasto. 😊

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete ...
Včasih se uspem v ogledalo pogledati šele sredi dneva ... Sicer pa si ob tem nič posebnega ne rečem. Je, kar je. ;)

3. Biti urejena je za vas pomembno, ker ...
Se enostavno boljše počutim. Ker imam službo, v kateri se moram veliko mazati, frizirati in preoblačiti v takšne in drugače kostume, sem sicer v prostem času rada tudi v trenirki in popolnoma "natur".

V delovnem okolju, v vsakdanu, ko grem od doma, pa se rada uredim. Minimalno, a nekaj maskare, šminka in luštne superge včasih delajo čudeže v počutju, drži, prezenci. 😊 Zdi se mi, da z urejenost izkažem tudi neke vrste spoštovanje do dela, delovnega okolja, ljudi, s katerimi sem v interakciji, priložnosti …

4. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Največkrat me duhovno napolnjujejo povsem vsakdanje stvari, ljudje, dogodki. Seveda moji trije otroci. Oni svet res doživljajo na najbolj čist, preprost način in mi kažejo lepoto Stvarstva v majhnih, preprostih stvareh.

Napolni pa me tudi glasba. Pa niti ne nujno slavilna ali ritmično-duhovna glasba. Na ta način mogoče najlažje molim. Se pa včasih na odru v Operi zgodi, da me kakšna glasba tako gane, da mi kar sapo vzame. Glasba res seže globlje od vseh besed. In ko se to zgodi, si vedno rečem, da kaj tako veličastnega pa že ni moglo biti le delo človeških "rok".

5. Materinstvo je najlepša vloga, ker …
So vsaj tri življenja, ki so mi pomembnejša od mojega. Ker mi otroci nenehno nastavljajo ogledalo. Ker me neprestano vabijo v odnos, do njih in do sebe. Ker sem zaradi njih na vseh nivojih boljši človek. Predvsem se učim potrpežljivosti.

Je pa tudi glasba klic, ki je zelo močan, in moram priznati, da je včasih kar umetnost vse to usklajevati. Dejstvo je, da imam tisoč poklicev, ljudje mi lahko – metaforično ali dejansko – ploskajo, me trepljajo, občudujejo. Ko stopim doma skozi vrata, sem v hipu mami. Ki objema, boža, zdravi – buške in ranjena srca, odgovarja na tisoč "zakaj" vprašanj, na katere ponavadi niti nimam odgovora … 😊 In to se mi zdi čisto zdravo in nujno potrebno ravnotežje. To, da sem mama, me neprestano opominja na to, kaj v življenju je v resnici pomembno in bistveno.

6. Le še nekaj dni nas loči od festivala sodobne krščanske glasbe Ritem srca. Zakaj ga je vredno obiskati tudi ali še posebej letos? 😊
Ker je to enostavno večer, ki ga hočeš doživeti. Vzdušje in energija sta nepozabna. Dokaz za to je konec koncev tudi dejstvo, da festival iz leta v leto raste. Že na začetku, ko se množica zbira, je lepo videti, kako se srečajo stari prijatelji, pa tudi tkejo nova poznanstva in vezi. Ko pa v en glas poje, skače in slavi 1500-glava množica, pa je to enostavno nepozabno.

Kar pa me vedno znova najbolj prevzame, pa so trenutki slavljenja, ko ta ista množica "utihne" v trenutkih tišine in molitve. To pa je res tišina, ki glasno govori! To je res en dan, večer, ko srce kar poleti.

7. S festivalom ste bili pravzaprav povezani že veliko prej, preden ste postali sodelavka Radia Ognjišče. Kateri dogodek oz. trenutek v preteklih letih festivala se vam je do sedaj najbolj vtisnil v srce?
Uf, težko vprašanje. Če se spomnim prvega nastopa leta 2008, takrat še na Ritmu duha, se mi je zdelo noro lepo, ker me je prišel takrat podpret velik del mojega razreda s Škofijske klasične gimnazije. Z razrednikom na čelu! Res sem čutila, da so ponosni name, in mi je to ogromno pomenilo!

Zdaj, ko pa sem tudi bolj tesno vpeta v samo pripravo, res vidim, koliko enega dela, dobre volje, požrtvovalnosti gre v tak projekt in ga še toliko bolj cenim. Zelo uživam tudi biti del tega benda, ki ga sestavljajo res samo vrhunski glasbeniki, ki so sicer člani spremljevalnih bendov nekaterih največjih imen slovenske popularne glasbene scene.

Lepo se mi zdi, da z enako resnostjo, zavzetostjo in spoštovanjem pristopijo tudi k festivalu Ritem srca. In se konec koncev vsako leto znova z veseljem odzovejo povabilu k sodelovanju! Počaščena sem, da sem lahko del take ekipe, res se dobro razumemo.

Najbolj pa guštam z mojima sobackvokaloma Polono in Jakobom. Sta tudi sicer moja prijatelja, res se poznamo "v nulo", zato se stvari hitro zmenimo, vedno se ogromno presmejimo in preprosto uživamo! Lepo mi je imeti enega na levi in enega na desni in vse to doživljati prav z njima!

Če bi morala izbrati prav en trenutek, pa bi bilo to definitivno lanska izvedba pesmi Nad vsem, ko smo na koncu skladbe dva refrena prepustili kar množici. To je me pa totalno zadelo in so se mi samo solze ulile. Res močni trenutki!

8. Poleg tega, da ste v ožji pripravljalni ekipi, se boste predstavili tudi s svojo pesmijo. Kakšno sporočilo želite z njo predati poslušalcem?
Zdi se mi, da se ta trenutek dogaja v svetu ogromno stvari, ki nas žalostijo, jezijo, zaradi katerih smo obupani. Velikokrat se počutimo zafrustrirane, ker smo v določenih situacijah popolnoma nemočni. Tudi sama včasih čutim to frustracijo. Če se človek predaja takim mislim, hitro lahko postane nergav in zagrenjen. Zato se zavestno trudim gledati na svet in življenje z vidika tega, kaj je v moji moči, kaj lahko naredim. To so velikokrat majhne in na videz nepomembne stvari. A če jih delam z ljubeznijo, postanejo velike.

Ko me je avtor besedila Leon Oblak pred nekaj meseci poklical s predlogom, da bi pesem zapela na Ritmu srca, sem bila ravno pred vhodom v Opero. Rekel mi je, naj besedilo v miru preberem, naj pesem v miru poslušam, prespim in premislim, ali bi bila pripravljena odpeti. No, ko sem prišla do garderobe, sem ga že klicala, da sem za! Pesem mi je bila takoj všeč, njeno sporočilo pa je dobesedno to, kar se trudim živeti vsak dan. 😊

9. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Leta 2019 sem pri svojih 29 letih doživela izgorelost. To je bilo eno izmed težjih obdobij mojega življenja. Predvsem nisem mogla verjeti, da se je meni kaj takega zgodilo. Počutila sem se popolnoma poraženo. Po naravi sem vesel človek, takrat pa se mi je zdelo, da se nikoli v življenju več ne bom ničesar veselila.

Sledil je en mesec bolniške in živo se spomnim trenutka, ko sem si čez čas med kuhanjem začela spet nekaj prepevati. Po enem mesecu sem spet imela glasbo v sebi. Nor občutek olajšanja, občutek, da sem nekje globoko v sebi še vedno jaz in da bom zlezla iz te luknje.

Sledila je psihoterapija, ki mi je zelo pomagala pri iskanju vzrokov, zakaj sem si pustila izgoreti. Izgorelost je neka vrsta neljubezni do sebe, nezmožnost postavljanja jasnih meja. Napačno je prepričanje, da človek izgori od preveč dela. Človek izgori od napačnega odnosa do tega dela. Od nezmožnosti postavljanja zdravih meja – do dela in ljudi, človek se do izgorelosti prižene.

In čeprav je bilo noro naporno spreminjati vzorce, po katerih sem živela skoraj 30 let (in iskreno mi še zdaj ne uspe vedno), sem noro hvaležna za to izkušnjo. Osvobodila sem se ogromno balasta, iz teh trenutkov nemoči se je rodila tista prava, življenjska moč. V nekaterih stvareh, pogledih, načelih sem postala res neomajna. In to mi daje nek temeljni mir.

10. Biti ženska je lepo, ker …
... je naše doživljanje sveta tako večplastno in večbarvno. Kar je včasih, dajmo si priznati, lahko tudi naporno. 😊 Biti ženska je lepo, ker dajemo svetu milino in mehkobo.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.