Vrlini zmernosti in skromnosti sta že dolgo v zatonu. Od tod razna neravnovesja, tudi okoljsko, saj je, kot beremo v okrožnici Hvaljen, moj Gospod, naš "notranji mir zelo povezan s skrbjo za okolje in skupno dobro".
Mir doživljamo, ko živimo pristno, v skrbi za skupno dobro, smo sposobni čudenja in s tem globljega razumevanja življenja. Ko se ustavimo, utihnemo, da najdemo sozvočje s seboj, drugimi, Bogom in stvarstvom.
In začnemo razmišljati celostno: o skromnejšem življenjskem slogu, vzgibih srca, ali živimo v polnosti svoj vsakdan, ga dojemamo kot Božji dar? Se pred in po obedu zahvalimo za hrano Bogu, ljudem, ki so jo pripravili ...? Ne praznujemo dneva Zemlje, vode, dneva žena, mož ... z velikimi besedami le tisti dan, ampak dajemo ves čas prostor tem dimenzijam občestvenosti.
Veselje – struktura genetskega koda
Namesto tesnobnega divjega hlepenja po še "več" nas krščanska duhovnost usmerja h globokemu veselju v zmernosti in skromnosti, da uživamo v majhnih stvareh, hvaležni za vse, kar nam življenje ponuja. Saj smo, kakor je dejal papež Janez Pavel II., ustvarjeni za veselje, kar Elisabeth Lukas v knjigi Na sledi veselju čudovito opiše:
"Zdi se, da ima veselje v človeškem življenju podobo spiralnega razvoja vijačnice, ki je tudi struktura genetskega koda. Iz tal se požene z užitkom pri razmnoževanju, odraščanju ...
Ta osnovni krog užitka se spleta s krogom veselja ob učenju, igri … delu in ustvarjanju, doživljanju lepote, sožitju z ljudmi. Vsi skupaj se iztekajo v veselje duhovnosti – v hvaležno radost za vso to danost, v verovanje v presežno veselje iz moči in ljubezni Nevidnega. V tem smislu je apostol Pavel v začetku krščanstva ponavljal s takim navdušenjem: Veselite se!"
Vedra pozornost do vsake stvari
Za takšno veselje nas vzgaja papež v okrožnici, ko nas vabi k spoštovanju in "vedri pozornosti do vsake stvari", saj nas to osvobaja.
Zame je ta vedra pozornost, ki me je vso zimo in zgodnjo pomlad še posebej osredinjala in notranje uglaševala, opazovanje ptic skozi okno, ko so obiskovale krmilnico. Prva je ponavadi prišla sraka, potem kos, za njim grlici. Nazadnje so se na krmilnico usuli vrabci, ki so jo počistili do zadnje drobtinice. Redko, ko nikogar ni bilo na spregled, se je oglasila taščica. Kos si je krmilnico kar nekako prisvojil in jo budno čez dan stražil.
Ob dvigovanju repa in stopicanju po gredah kozolca ob hkratnem teritorialnem oglašanju je bil še najbolj podoben vojaku s puško na rami. Tole namišljanje ptičjih zgodbic mi je v čisto veselje; srce mi vzvalovi v vedrini preprostega sobivanja z njimi. Pravzaprav ne vem, kdo koga hrani. Jaz njih s semeni, one mene z radostjo. Ta krogotok je hvalnica ž/Življenja.
In tudi šola življenja, posebno reda in zmernosti. Če sem pticam kako jutro pozabila natresti hrane, so kratek čas postavale okrog in nato praznih kljunov odletele, in običajne ptičje predstave tisti dan ni bilo. Z njo pa tudi ne drobnega veselja, s katerim me je pozdravljal nov dan. Ptice me učijo, da tudi preobilje ne prinaša "več". Če sem jim natrosila preveč hrane, predstava ni imela kaj dosti več prizorov in igralcev.
Prešine me, da me ptice pravzaprav učijo moliti "daj nam danes naš vsakdanji kruh". In da je dnevu dovolj njegova teža. Zdaj sem se s pticami preselila na vrt in bližnji travnik, kjer mi s pesmijo rahljajo vrtno zemljo in mi sejejo veselja v dušo. Sožitje z naravo prinaša veselje in mir.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
