Dan, ko je polna rakovniška cerkev prisluhnila Magnificu in molila zanj

V prenovljeni rakovniški cerkvi bi v torek okrog osme ure zvečer z največjo težavo našli kak prost sedež. Tudi večina prostorov ob klopeh in drugih mest, kjer je bilo mogoče stati, ni samevala. Marija Pomočnica je zrla na nenavaden prizor. Na enem od večerov misijona, ki poteka v znamenju praznovanja 100-letnice posvetitve cerkve, so se srečali duhovnik, salezijanec Klemen Balažič, glasbenik Robert Pešut – Magnifico in režiser ter domači župljan Jernej Kastelec - spoznali ste ga že na Aleteii -, ki je pogovor vešče in duhovito usmerjal.

Večer je minil v sproščenem, duhovnem in tudi glasbenem vzdušju, saj je Magnifico s prijatelji zapel in zaigral tri pesmi. Beseda je med drugim tekla o poslanstvu, intuiciji, vesti, evharistiji, odpuščanju, lenobi, Svetem pismu, bolezni, zvestobi, napuhu in ponižnosti, ki je bila navdih tudi za naslov srečanja: Gospod, težko sem ponižen. Da je tako, sta se z nekaj nasmeška strinjala oba sogovornika.

Proti koncu okrog dvourne debate je Magnifico, ki bo imel na zadnji avgustovski dan velik koncert v Tivoliju, Klemna Balažiča vprašal, ali je molitev močnejša, če jo moli več ljudi skupaj. Prosil ga je, naj moli za to, da na dan koncerta ne bo dežja. Salezijanec mu je pritrdil s pojasnilom, da ne molimo za to, da se zgodi naša, ampak Božja volja. Obenem pa mu je zagotovil, da bo zanj molila vsa cerkev. In res: v očenašu za ganjenega Roberta Pešuta se je združila vsa množica, približno 800 obiskovalcev večera.

Magnifico na večer seveda ni prišel kot pričevalec ali razlagalec, kot bi prišel na primer kak duhovnik, redovnica, profesor teologije ali globoko verna mama. Je pa iskalec Neizrekljivega, ki je z iskrenim zanimanjem prisluhnil razlagam o duhovnosti, liturgiji, evharistiji, maši, Bogu, ki je zanj vseprisoten. Nedvomno je tudi on odšel iz rakovniške cerkve s kakim novim spoznanjem. V nadaljevanju si lahko preberete povzetek najbolj zanimivih tem večera.

Kaj je uspeh za duhovnika? Številke v cerkvi in Cerkvi upadajo, praktično na vseh ravneh. Po Klemnovem mnenju pa kvaliteta počasi raste. V duhovni puščavi namreč opaža majhne oaze skupin, ki so našle pot do Boga. Vesel je vsakega mladega, ki je s površja pripravljen prodreti v globino. ''To me napolni s srečo, opažam kup znamenj, da Sveti Duh deluje. Ni me strah prihodnosti.''

Klemen je izpostavil, da je v cerkvi velikokrat mogoče slišati besedo ponižnost. Včasih, še zlasti v uspešnih obdobjih, pozabljamo, da teh uspehov ne bi bilo brez talentov, ki so nam dani, in ljudi, ki nas podpirajo. Tako da uspeh ni (le) naša zasluga. Magnifico je pojasnil, da je navdih za omenjeno pesem o ponižnosti črpal iz neke country pesmi. Razkril je, da mu je bilo dolgo zelo težko stati na odru pred občinstvom in tudi reči hvala, ko je dobival komplimente. Z leti se je naučil, da je beseda hvala odgovornost. Da z njo izrečeš tudi priznanje tistemu, ki te pohvali in ''ne greš mimo njega, kot da je kamen''.

V cerkvi je bila tudi Barbara Pešut, Robertova žena, s katero sta par že od najstniških let. Barbara je že leta na vozičku, saj so ji že malo po poroki diagnosticirali multiplo sklerozo. Magnifico se spominja: ''Takrat me je zgrabila panika. Bili smo mlada družina (imata sina Petra, op. a.). Bilo me je strah, razočaran sem bil. Življenje sem si predstavljal drugače. Zakaj jaz, zakaj ona, sem se spraševal.''

Kako pa na bolezen in njun odnos gleda zdaj, po več desetletjih? ''Z ljudmi, ki skrbijo zanjo, smo kot neka razširjena družina. Veliko se smejimo, šalimo. Nimam občutka, da živim z njeno boleznijo. Imava normalen zakonski odnos. Ona je na vozičku, to je pa tudi vse.'' Barbara je kot posebna gostja na koncu dobila tudi šopek.

''Nisem vedel, da sem zvest kot pes,'' je izjavil v svojem značilnem neposrednem slogu: ''Če bi se odločil drugače, bi me to pokopalo. Življenje je radost, ne muka. Tega se poskušam držati.''

Pri tem je Klemen dodal: ''Vsaka preizkušnja v nas odpravi nekaj strahu. Tako lepo je opazovati stare ljudi, ki se ne bojijo ničesar več.''

''Ko me prime, da bi zameril, ugotavljam, da mi škodi, zato tega raje ne delam,'' je dejal Robert. Klemen pa: ''Ko človek odpusti, se vanj naseli mir. Res pa je, da to ni vedno v naši moči.'' Osredotočil se je tudi na pomen svete spovedi. ''To je Božja milost. Rad spovedujem. Tudi sam grem rad k spovedi. Ni pa bilo vedno tako. V mladosti sem težko povedal, kaj sem zamočil. Nato sem nekoč pri Davidu ugotovil, kakšen grešnik je bil, čeprav je bil kralj. Pri spovedi se počutim, kot da bi mi Bog na glavo vrnil kraljevsko krono, ki sem jo imel, preden sem grešil.''

Magnifico je med drugim povedal tudi, da v življenju veliko stvari, tudi zelo pomembnih, naredi po intuiciji, ker tako začuti. Tako je na primer v spremljevalno skupino pripeljal violinista, čeprav je tedaj iskal in potreboval kitarista. Ker je pač začutil, da je dobro in prav, da sodelujejo in se družijo. ''Mislim, da sem poklican za glasbo. Na ta način še najmanj škodim družbi. Vedno, ko sem počel kaj neglasbenega, sem bil neuporaben,'' je izjavil v svojem značilno samoironičnem slogu.

Duhovnik Klemen je bistveno nadgradil razlago poslanstva: ''Bog nas je poklical v življenje z nalogo, da na tem svetu naredimo nekaj dobrega. S svojo vlogo izgrajujemo svet. Intuicija? Jaz bi temu rekel vest. Z njo prepoznavamo najgloblja vprašanja življenja. Na svetu smo z določenim namenom. Na nekatera vprašanja pa bomo dobili odgovor šele po smrti.''

Dodal je še: ''Upam, da tole ni moja zadnja ura. No, to bi bila zelo lepa zadnja ura (polna cerkev ljudi, prijeten pogovor, op. a.). Pomembni so vsi trenutki življenja, povsem do konca. Želim si, da bi pri svojem poslanstvu vztrajal do konca in ga izpolnil.''

Voditelj Jernej je v iztočnici izpostavil, da je Magnifico po eni strani kritičen do Cerkve, po drugi pa ga privlačijo (cerkveni) obredi. ''Kritičen sem do vseh, ne le do Cerkve, tudi do samega sebe, države, družbe. To je naloga ljudi, sicer si začneš lagati in si izmišljevati,'' se je glasil del odgovora.

Dodal je še: ''Če je kaj blizu Bogu, je to glasba.'' Povedal je, da se ne norčuje iz nikogar, zato so vsa njegova besedila v prvi osebi ednine.

Robert Pešut, ki ima po očetu srbske korenine, se je pred leti dal krstiti po pravoslavnem obredju. Klemen je ob tem razložil bistvo krsta. ''S krstom se vcepimo v Kristusa, postanemo del njega. Predstavljajte si, da ste na Titaniku in se potapljate. Recimo, da je ladja bližje obali, kot je bil Titanik. 😊 In nekdo vrže rešilni obroč v morje. Tako te Kristus potegne na suho s krstom.''

Jernej je razkril, da ima Magnifico, ki je večkrat med pogovorom izpostavil, da je Bog vseprisoten, v studiu med drugim ikone Jezusa in Janeza Krstnika ter druge nabožne predmete. Da je prebral tudi večino Svetega pisma, ki ga vidi kot zelo pomembno za razumevanje vse zgodovine Zahoda, od Rima naprej.

Za Klemena je Sveto pismo še več: ''Z evangeliji dojameš globlji smisel življenja. V njih nikoli ne zmanjka upanja. Sveto pismo je okno upanja, dobrodošlo čtivo. Vsak v sebi in življenju odkriva Boga.'' Sogovornika sta se strinjala, da za navdihe Svetega pisma tega ne moreš prebrati le enkrat in za vselej.

Med drugim je Klemen razložil tudi pomen evharistije. ''Z besedami to je moje telo se Kristus vsak dan daruje za vsakega. Bog prihaja do nas.'' Robert je z zanimanjem poslušal in komentiral: ''Lažje mi je (razumeti, op. a.), če ti poveš, kot če nekje preberem.''

Molitev Magnifico ne zna, ker ga obrazcev nihče ni naučil. Ko je v stiski, je veliko v studiu in igra. Tedaj nič na naredi, le igra. Klemen pa je povedal: ''Glasba je božanska govorica. Molitev pa je vstopanje v dialog. Življenje se z njo razbistri. Postane drugačno. Z molitvijo si v odnosu z nekom, ki te presega in neznansko ljubi.''

Večer redko videnega dialoga se je sklenil z izmenjavo daril – Jernej je Magnificu dal nov prevod Svetega pisma, ki je nedavno izšel pri založbi Družina, sam pa je dobil Magnificovo ploščo. Tokrat je polna cerkev prisluhnila Klemenu in Magnificu. Upamo, da bo najmanj takšno zanimanje tudi, ko bo junija Dan za Magnificat.