“Moj prvorojenec je že v nebesih in v večnosti se bomo skupaj igrali in crkljali”

Mica Jančič je diplomirana slovenistka, umetnica, ki se s svojimi vezeninami in krasnimi fotografijami rada izrazi na svojem profilu na Instagramu.

Je žena Klemnu, ki smo ga na Aleteii že predstavili, in mamica. Ko jo ljudje vidijo z deklico Cecilijo, ki se je rodila januarja letos, jo vprašajo, če ima še kakega otroka. Odgovori jim, da ga ima. Ko sledi vprašanje: "Kje pa je?", jim pove, da je Luka že v nebesih.

V 22. tednu prve nosečnosti sta s Klemnom namreč izvedela, da Luka ni več živ. O svojem soočanju s to za starše najhujšo novico, o žalovanju in pričakovanju novega življenja je spregovorila tudi za Aleteio.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Ker sem jutranji tip človeka, se moj idealen dan začne s sončnim jutrom in pa dovolj zgodnim zajtrkom, ki ga pripravi mož (če zajtrk ni zgoden, se mi zdi, da je šel cel dan po gobe 😊). Karkoli izpod njegovih rok je res okusno, zato se vedno veselim vikenda, ko imava za to čas.

Običajno so na meniju hrenovke, umešana jajčka, pomarančni sok in potem v miru popita kava. Trenutno lahko take vikend hotelske zajtrke izpeljeva na balkonu, kar je še dodatni plus. Nato pa sledi v miru izbiranje oblačil, ličenje in druge prijetne obveznosti. Ja, na srečo se trenutni idealni začetki dneva kar velikokrat zgodijo.

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
Lepa si, tudi če se trenutno tako še ne počutiš.

3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Ker s tem izkazujem spoštovanje do ljudi, s katerimi se srečujem, do dogodka, ki se ga udeležim, in do okolice, ki jo obiščem. Rada sem urejena, ker mi je to všeč in se takrat bolje počutim.

Sem bolj samozavestna, ko nosim oblačila, ki mi pristojijo, in ličila, s katerimi poudarim svoje lastnosti. Redko se zgodi, da zjutraj kar oddrvim od doma, raje prej vstanem, da imam čas, da se uredim – to mi veliko pomeni. Hkrati me urejenost veseli.

Uživam v nakupovanju oblačil zase in za druge, v kombiniranju, kaj gre skupaj in kaj ne, v pregledovanju trendov in novih modnih smeri. Najbolj mi je všeč, ko lahko drugim pomagam pri izbiri oblačil, da se tudi oni zaradi urejenosti počutijo bolje.

4. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Z možem sva del skupnosti Emanuel. Enkrat mesečno se srečujemo na vikendih skupnosti v Stični. Tam imamo slavljenje, pogovorne skupine in pa adoracijo v tišini. Bi rekla, da mi slednja prinese največ miru in mi postavi srce na pravo mesto.

Je pa skupnost tudi polna srčnih in gorečih ljudi, z veliko življenjskimi izkušnjami in globoko vero. Velikokrat tudi prek njih polnim svoje rezervoarje. Ravno v mesecu maju smo imeli na vikendu Cecilijin krst. Najbolj me je ganilo, kako srečni so bili bratje in sestre v skupnosti nad sprejemom Cecilije v Božje občestvo.

5. Za vama je težka izkušnja, ko sta izgubila svojega prvorojenca Luko. Kje sta z možem črpala moč, da sta prebrodila to izgubo?
Izguba Luka je bila res nepričakovana. Noseča sem bila 22 tednov in 1 dan, stara 23 let in brez večjih zdravstvenih težav. Ko sva na morfologiji izvedela, da Luku ne bije srce, sva bila zares šokirana.

Moje telo je še vedno mislilo, da sem noseča, kljub temu, da je bil Luka mrtev. Zato sva se odločila za umetno prekinitev nosečnosti. Obisk urgence v nočnih urah, zaradi nepričakovanega poroda doma ... nihče te na to ne pripravi.

Nisva pričakovala, da bi naju lahko kaj takega kdaj doletelo. Mlada in zdrava, brez podobnih anamnez v družini. Vendar je bilo lažje, ker sva šla skupaj čez to in imela oporo v Bogu. Takoj po pregledu sva novico sporočila domačim in skupnosti, ki sva jih prosila za molitveno podporo.

Lukov pepel je raztresen v parku Zvončkov na ljubljanskih Žalah, zanj smo imeli tudi mašo. Zaradi vseh teh stvari sva izgubo hitreje prebolela. Še vedno pa je ostala želja po povečanju najine družine.

6. Leto dni po rojstvu oziroma izgubi Luka sta postala starša deklici Ceciliji. Kako je izkušnja z Luko oblikovala vaš pogled na materinstvo?
Bogu hvala sva brez težav zanosila in letos januarja postala starša Ceciliji. Veva, da gre veliko parov čez več bolečih izgub otrok in da moja ponovna nosečnost in z njo najina hči nista samoumevni, zato sva res hvaležna, da jo imava.

Pri Luku so nama odobrili genetsko preiskavo, ki je pokazala, da je imel diploidni triploidni mozaicizem – spontano genetsko napako, z možnostjo ponovitve manj kot en odstotek. Prva izkušnja nosečnosti me je oropala brezskrbnosti v drugi.

Praktično do poroda me je bilo strah, ali je s Cecilijo res vse v redu. Šele drugi ali tretji dan po porodu sem ozavestila, da je res živa in zdrava in da ji nič ne manjka. Vedno, ko me kdo vpraša, če je Cecilija moj prvi otrok, to zanikam.

Povem, da je moj prvorojenec že v nebesih in da se bomo v večnosti skupaj igrali in crkljali. Tako sem postala mama že lani, letos pa lahko svoje materinstvo živim in se vsak dan kaj novega naučim.

7. Kako je vajin odnos obogatila cerkvena poroka? Zakaj ste radi žena svojemu Klemnu?
Cerkvena poroka je res pečat in temelj skupnega življenja. Brez večne obljube, v dobrem in slabem, v bolezni in zdravju, bi šla verjetno veliko težje skozi preizkušnje lanskega leta. Po izgubi Luka sem bila razcepljena med željo o dojenčku in strahu, da se nama bo taka izguba ponovila.

Tako si kar nekaj časa nisem želela biti intimna z možem, hkrati pa sem bila prvi mesec ves čas objokana in slabovoljna. Klemen, moj mož, mi je bil v vsem neizmerna opora. Vedela sem, da je ves čas ob meni in mi bo pomagal prebroditi te težke občutke in čase. Izguba Luka naju je še bolj zbližala, hitreje se začutiva in veva, kdaj pri nekomu nekaj ne "štima".

Zelo sem rada žena Klemnu, ker me dojame, mi pomaga, podpira in navdihuje, on pa mi daje možnost, da mu vse to tudi vračam. Je najboljši kuhar, pek in slaščičar (človek bi rekel, da sem terno zadela 😊), odličen oče in še boljši mož. Poskrbi za moje potrebe in želje, me pelje na izlete in me večkrat v dnevu nasmeji. Bogu hvala zanj!

8. Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnem pomanjkanju časa posvetite svojemu možu?
Ker sem trenutno na porodniški, imam več časa v dopoldnevu. Trudim se, da je ob moževem prihodu domov na mizi toplo kosilo. Če to uspe, dava hčer na igralno podlogo, midva pa skupaj v miru pojeva kosilo in poklepetava o dogodkih dneva in prihajajočih načrtih.

So pa vikendi vedno čas druženja in izletov, zato si poskušava vzeti en vikend na mesec, da vsaj eno soboto v celoti preživiva doma. Da poskrbiva za najin dom, za mesečni nakup hrane, za temeljitejše čiščenje in popoldne tudi bolj "orng" počitek.

Ko to uspe, imava oba napolnjene baterije in se ponovno "naštelava" drug na drugega. Tudi vožnja z avtomobilom je dobra priložnost za pogovor in skupen čas. Če le dete spi v lupinici na zadnjih sedežih. 😊

9. Kakšen je vaš večerni ritual, ki vas umiri?
Moj trenutni večerni ritual, ki ga izpeljem, če imam še dovolj energije: najprej pojem dobro večerjo, po možnosti nekaj toplega, nato skočim pod tuš in se "parkiram" na kavč.

Z možem sva dogovorjena, da kakšen večer v tednu preživiva vsak zase, da delava tiste stvari, ki naju napolnjujejo. Zame je to branje dobrih kriminalk ali duhovnih knjig in izdelovanje vezenin.

Ko se lotim kakšnega projekta, res padem notri in včasih pozabim, koliko je ura, kar pri majhnem dojenčku ni najbolj idealno. Moja zadnja dokončana vezenina je bil napis za rojstvo Cecilije, sicer pa vezenine izdelujem za darila, za rojstne dni, za krste, za rojstvo …

10. Biti ženska je lepo, ker …?
Ker lahko svojo notranjo lepoto izražamo tudi navzven. Ker smo ustvarjene po Božji podobi, se spodobi, da to pokažemo tudi navzven. Z oblačili, urejenostjo in prezenco. Ne bojmo se biti ženstvene, saj nam je bilo to podarjeno!

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.