Svetopisemska vrstica nas opominja, da ni vse v naših rokah

Dandanes se pogosto zdi, da nas hkrati zaposluje cel kup stvari. Ne pomaga, da mnoge izmed nas zmotijo neskončna sporočila, ki nam jih pošiljajo prek pametnih telefonov. In ker se zdi, da naše življenje kar prekipeva od številnih obveznosti, pogosto poskušamo nadzorovati vse, kar je mogoče, kadar je mogoče.

Nekatere stvari seveda vsekakor lahko nadziramo: recimo dejavnosti, h katerim želimo vpisati svoje otroke. Še vedno pa je nešteto stvari, ki jih poskušamo oblikovati in upravljati v upanju, da nas bodo izpolnile. Toda v resnici je izid pogosto zunaj naših zmožnosti in na koncu smo lahko pošteno razočarani.

To se lahko kaže v vseh vrstah odnosov. Morda se poskušate spoprijateljiti s staršem v otrokovi šoli, ki je do vas nekoliko vzvišen. Ali pa ste v nezdravem razmerju, ki se bo sčasoma končalo in vam zlomilo srce. Čeprav ste morda malce obupani, ker se ti odnosi niso razvili v kaj več, obstaja zelo dober razlog, zakaj vam je bila prihranjena nadaljnja škoda.

Odgovor najdemo v 16. poglavju Pregovorov, kjer je več vrstic, ki govorijo o Božji moči v naših življenjih. Ena vrstica nas še posebej opominja na to, kako pomembno je, da se Mu preprosto prepustimo: ne glede na to, kakšna pot ali kakšne okoliščine se nam zdijo prave za nas, morda obstaja boljši načrt, ki ga lahko sprejmemo.

To je še posebej dober opomnik takrat, ko se počutimo prizadete zaradi nečesa, kar se je zgodilo v našem življenju, kot so tisti izgubljeni odnosi, morda potovanje, ki si ga ne moremo privoščiti, ali poklicna priložnost, ki se ni izšla.

Pomembno je, da ne pozabimo: ostati moramo odprti za priložnosti, ki nam pridejo na pot, in predvideti, kam nas lahko pot pripelje, ne da bi poskušali vrata odpreti na silo. To sicer ni vedno preprosto, toda bolj boste vadili, da ste pomirjeni s svojo potjo, bolj boste cenili pokrajino svojega končnega cilja.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.