Lara Podvršič je mlada ženska ognjenih las, nekaj malega nakazanih pegic in velikih zelenih oči, ki se iskrijo ob pogovoru o nakitu. Je mamica dvema hčerkama, starima 12 in 14 let. Živi v Grosuplju. Šolala se je za klasično glasbenico, a kaj kmalu ugotovila, da se ne vidi vse življenje poučevati na nižji glasbeni šoli.
Njena družina je podedovala zlatarno po pokojnem stricu in v tem obdobju so se pogovarjali, kdo bi zlatarno prevzel. Iz klasične prodajalne zlatega nakita je ustvarila odprt atelje, v katerem oblikuje popolnoma ročno oblikovan nakit. Izdelki izstopajo po izjemni rokodelski izdelavi, značilnem dizajnu, trajnostnem razkošju in številnih možnostih prilagajanja.
Pred dobrim letom se ji je v ateljeju pridružil zlatarski mojster Jaka, tako skupaj pišeta umetniške zgodbe.
Kakšno pot pa je "prehodil" nakit? Bil je na svetovnih razstavah, na naslovnici najbolj znane modne revije Vogue, prišel je tudi do rdeče preproge v Hollywoodu, predvsem pa, kar Laro najbolj radosti, krasi vedno več ljudi po vsem svetu, vsak dan. Pa še ni rekel zadnje.
S čim ste stopili na umetniško in poslovno pot?
Danes vem, da sem posel začela iz nič, takrat se mi ni zdelo tako. Bili so vzponi in padci, trenutki, ko sem zaradi vse nemoči, ki sem jo čutila, mislila vse pustiti za seboj. Posel sem zgradila iz tega, da sem gradila, spreminjala sebe, preoblikovala svoja prepričanja in svoje poglede na svet ter se močno posvetila svojemu delovanju.
Danes verjamem, da je zares konec šele takrat, ko odnehaš – a da to spoznaš, moraš to izkusiti. Če ne odnehaš, postane poraz zgolj smerokaz, kaj vse je potrebno še spremeniti, da ali uresničiš svojo željo ali prideš do želenega cilja. In za prav vsakega si hvaležen, saj te vsak nauči nekaj novega o sebi.
Meni je pot oteževalo to, da sem se veliko preveč ukvarjala s tem, ali mi je nekaj všeč ali mi ni, ali mi je lahko ali težko, medtem ko je pravo vprašanje, kaj je potrebno. Kaj je potrebno, da uresničim svojo željo? Ali imam potrebno delovanje? Osebno sem se morala distancirati in pogledati svoje občutke z razdalje.
V prvih letih ateljeja so bila obdobja, ko sem ob tem opravljala tudi druge zaposlitve, prav to sem doživljala kot poraz. Zdelo se mi je, da sebi in svetu dokazujem, da mi ne uspe preživeti z delom v ateljeju. Nekako peto leto se je začelo vse skupaj obračati v pozitivno smer, po sedmih letih se je videlo, da posel raste, zdaj, ko je deseto leto, čutim v sebi, da sem dosegla svoj življenjski namen in mi gre kar malo na jok ob tem, ganjena sem.
Kaj vas je poganjalo?
Že od malih nog sem čutila v sebi, da želim, da ima moje življenje namen, da želim v vsakem trenutku čutiti v celicah, da sem živa. A pot do tega je bila nekaj popolnoma drugega, kot sem si predstavljala. Zelo kmalu sem se razšla s partnerjem, mlada sem dobila otroke, pri dvajsetih sem rodila dve krasni punčki. To je bil neverjeten "push", sila, saj sem morala uspeti, morale smo preživeti.
Ko nisi več odgovoren samo zase, je bistveno drugače. Bilo je težko, bilo je tudi zelo lepo, predvsem pa nestabilno. Sama pa sem si želela zgraditi stabilen svet zase in svoje punce. Zelo jasno imam postavljene prioritete in vrednote. Ko sem s hčerkama, sem zanju tam v celoti. V tistem obdobju mi je mama pomagala z varstvom, finančno ni bilo ravno rožnato, ampak nam ni bilo prav nič hudega, na to obdobje imamo lepe spomine, saj smo bile zaradi tega zelo ustvarjalne in veliko skupaj. Same smo pekle kruh, delale domače jogurte ...
V tistem obdobju sem se veliko ukvarjala tudi s svojim odnosom do denarja, ki je izhajal iz prepričanja, da je denar pokvarjen in ni nujno potreben. Do prav vsega v življenju imamo odnos, pa naj bo to do odnos do sočloveka, živali, komunikacije, narave ... In ob meni je bila vedno moja najboljša prijateljica, ki je tudi danes še vedno z menoj v vsem, kar življenje prinaša.
Kako človek najde svojo pot?
Moje otroštvo je bilo polno (pre)izkušenj, vsekakor ne mirno. Tudi sama sem iskala svoje poslanstvo, vendar dokler ga iščeš, ga odrivaš. Zelo težko pa ga je ne nehati iskati. Ko smo nezadovoljni, je zelo človeško, da razloge iščemo zunaj sebe in spreminjamo svojo okolico, a nas to nikakor ne pripelje do zadovoljstva.
Vse, kar bi morali narediti, je pomisliti, kaj so moje želje, kaj jaz mislim, da je zame, katero delovanje me pripelje do tja, kaj imam in česa še nimam za na to pot. Analitičen pristop. Nič od zunaj ti ne more pomagati, če sam znotraj sebe ne storiš nič. Največjo duhovnost sem našla v vsakodnevnih dejanjih, v tem, ko sem začela sebe spravljati v red.
Menim pa, da je bolj pravo vprašanje, kaj najbolj ljubimo in za čem stremimo, hkrati pa dopustimo, da pot do tega spreminja nas in mi njo. Če bi imela tak način razmišljanja, kot ga imam danes v času, ko sem želela postati glasbenica, bi bila danes uspešna flavtistka. A očitno to nisem ljubila tako močno kot ljubim oblikovanje nakita, saj nisem dopustila, da me spremeni tako, da mi uspe.
Ste kdaj izgubili zaupanje vase?
Že v otroštvu mi je bil privzgojen dvom. S tem imam največ težav. Vsakič posebej se ga moram zavedati in opraviti z njim. Je del mene, človek težko živi brez tega, kar mu je vgrajeno. Nakit ne more biti dober, če ga ustvarjam skozi prizmo dvoma. Treba je ustvarjati z neke otroške perspektive, zavedati se dvoma, vendar ga odstraniti iz procesa.
Na začetku sem razmišljala, da mi bo dobro, ko bo šlo ateljeju dobro. Ne, to ne drži. Najprej se moram jaz počutiti dobro, potem bo tudi atelje uspešen. Ne morem najprej dobiti iz okolice potrditev in se šele nato notranje tako počutiti, ampak moram najprej narediti, kar je potrebno, da živim v občutku, da sem dobro in zunanji svet mi bo sledil.
Katera ovira je bila res težko premagljiva na vaši poti do strank?
V začetku sem imela občutek, da so mi v Sloveniji zaprta vrata. Nekako nisem mogla sodelovati na sejmih in razstavah, ker določenim osebam nisem bila všeč, poleg tega tudi nisem bila šolana kot vsi drugi. Hkrati so me vabili v tujino. Res drži rek, ko se ena vrata zaprejo, se druga odprejo. Udeležila sem se razstave, še moja najboljša prijateljica mi je posodila denar in vztrajala, naj grem.
To je bila moja odskočna deska. Danes je atelje uspešen tako v Sloveniji in v tujini, v atelje se vozijo od daleč, tudi iz Avstralije. Moj najljubši stavek iz krščanske vere je Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal. Treba je delovati, se tudi prepustiti in na trenutke se usmerjati. Na hčerinem obhajilu je duhovnik Martin Golob lepo povedal, da je prijateljstvo ključno, sodeluj s prijateljem, pogovarjaj se z njim, neguj ta odnos, ki je Bog.
Kakšna razlika je med ustvarjanjem na začetku in ustvarjanjem danes?
Danes ne ustvarjam nakita, da bi koga navdušila, da mora biti nekaj posebnega, ampak da jaz uživam v ustvarjanju. Ne čutim nobene potrebe, da bi morala koga navdušiti, izdelek sam po sebi to stori. Poleg tega se mi je v teh letih res močno izoblikovala vizija, izpopolnila sem tako tehnično znanje kot se naučila bolj jasno izraziti v nakitu. Oblikovalci smo konec koncev pripovedovalci – pripovedujemo zgodbe skozi medij, ki si ga izberemo.
Izdelujete tudi poročne prstane. Kakšno je vaše stališče o poroki?
Živimo v prostoru, kjer je pogosto mnenje, da poroka ni nujna, a opažam, da ima njena simbolika še vedno zelo velik pomen za pare. Simbolika poroke je lepa, namen je lep. Gre za povezovanje dveh ljudi v dobrem in v slabem in obljuba nekomu, da nobena gora ne bo previsoka, ki je ne bi ti z izbrano osebo preplezal. Kaj ni to lepo? Da ti to človek obljubi in za tem stoji, pomeni, da si našel življenjskega sopotnika.
Pri delu mi je najbolj všeč, da vedno bolj pari želijo svojo zgodbo v poročnih prstanih, izdelujemo jih izključno a la carte. To ni več zgolj izdelek, ampak je drugačna konotacija. Postane prav njuna zgodba, ujeta v prstanih, simbolni pomen je res velik.
Zanimivo mi je, da k meni stranke prihajajo celo iz tujine, tudi iz Avstralije so že prišli. Lepo je, ko vprašaš, kakšen prstan želijo, in ti odgovorijo: "Izpod tvojih rok, zaupam ti. Povem ti le svojo zgodbo, ti pa ustvari." To je res velika mera zaupanja. In predanost. Ta beseda mi je zelo všeč. Biti predan delu, človeku, situaciji, otroku, prijateljem ... Malo omenjamo predanost. Predanost je ogenj. Če jaz nekaj naredim s predanostjo, vklopim vse svoje celice.
Šele kot odrasla sem dojela, kaj pomeni biti ljubljen samo zato, ker si. Zato sem postala mlada mamica. V tem trenutku, ko sem postala mama, sem začutila, kaj pomeni, da te ima nekdo rad z vsem srcem. Takrat sem se lahko začela spreminjati. Takrat se je tudi rodila odločitev, da bom v življenju počela nekaj z vsem srcem, ker to potrebujem. Želim se predati in želim tudi, da je meni nekdo predan. Živim za odnose.
Ko bom stara osemdeset let, vem, da se bom vprašala, ali sem dala vse od sebe. Ne bom se spraševala in premlevala, kaj sem ustvarila, koliko poročnih prstanov izdelala, temveč ali sem živela izpopolnjeno. Sem prevzemala odgovornosti? Pomagala drugim na njihovi poti? Sem imela izpopolnjujoče odnose?
Kakšno prihodnost obetata zlatarska obrti in umetnost? Je res v izumiranju?
V ateljeju izumiranja ne čutim, prej popoln preporod, renesanso. :) A glede na dejstvo, da Slovenija tudi zlatarske šole nima več, bi rekla, da je vedno manj zanimanja za ta poklic. Vendar se da vse, kar izumira, tudi oživiti z novo energijo na nov način. Če nekaj izumira, to samo pomeni, da ni več v harmoniji s trenutnim časom, potrebuje preoblikovanje.
Oglejte si fotogalerijo Larinega popolnoma ročno oblikovanega nakita:
Če bi kot stranka vstopili v atelje, kakšen kos nakita bi naročili zase?
Vsekakor bi šla k nekomu, ki bi mu zaupala. Ne bi šla po stvar, ampak po idejo, simbol, da mi pomaga na neki zastavljeni poti, me opominja, za kaj sem na njej in da ne skrenem z nje. Nakita ne nosim zgolj z namenom krasitve, nakit nosim kot simbole. Moja življenjska zgodba je ta, ki me dela lepo, in če jo lahko izrazim v nakitu, dobim lepoto, ki vibrira z menoj.
Kaj menite, kam vas pelje pot?
Težko vprašanje. Ne gledam kaj dosti niti v preteklost niti daleč v prihodnost. Grem vedno po en korak naprej. Vse, kar vem, je, da si želim, da se atelje spreminja in raste. Res ne delam preobsežnih načrtov, ker te lahko dušijo. Težila bom k temu, da bo atelje še naprej rastel. Do katere mere? Hmmm ... Že zdaj je več, kot sem si kdaj predstavljala, da bo.
