Ivan Sivec je nedavno praznoval 75 let. V tem času je napisal čez 180 knjig, kar je slovenski rekord. Pa ne le to, ima odličen spomin. Za sleherno knjigo se natančno spomni, kaj se v njej dogaja.
Že v tretjem razredu osnovne šole, ki jo je začel s šestimi leti, je prebral obsežen zgodovinski roman, ki ga današnji otroci prebirajo šele v višjih razredih osnovne šole. Kaj ga je gnalo k temu? V nadaljevanju.
Skoraj polovica Slovencev naj ne bi brala knjig. Glede na to, da ste med najbolj branimi pisatelji, kaj je tisto, kar Slovence v vaših knjigah najbolj pritegne?
Dejstvo je, da se knjige bolje berejo čez poletje in v zimskem času. Moje knjige najraje berejo starejši bralci in tudi mladina. Zelo brani so zgodovinski in biografski romani. Pritegne jih to, da pišem o domačih krajih in ljudeh, o naši zgodovini, polpreteklosti in sedanjosti. Veliko knjig je namreč napisanih po zahodnih vzorih in ne zaživijo.
Psihoanalitik in jungovec dr. med. Jože Magdič mi je rekel, da je o starejši slovenski zgodovini napisanega zelo malo in da jaz polnim izpraznjeno slovensko dušo.
Slovenci imamo zelo bogato zgodovino, nič manj kot drugi narodi. Ni znano, da se je največja antična bitka zgodila ravno na naših tleh in da so imeli celjski grofje kar 125 gradov in posestev. Glavni krivec za nevednost je šola, saj v učbenikih tega skoraj ni oz. je tam opisana le tuja zgodovina.
Kakšne knjige ste najraje brali v otroštvu?
Oba starejša brata, ki sta bila v šoli, sta znala dobro brati, oče pa je bil pravi vaški leksikon. Prebral je ogromno knjig (in časopisov), posedoval je celo vaško knjižnico in naokrog posojal knjige. Po eni strani je bil preprost vaški človek, po drugi pa zelo razgledan. Ljubezen do knjig je v našem domu živela ves čas. Odrasel sem ob knjigah.
Ko sem bil v tretjem razredu, je starejši brat Ciril iz šolske knjižnice prinesel Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem. Rekel mi je: "Ne boš ga razumel, ker je prezahteven." Zelo sem bil jezen nanj. Iz maščevalnosti sem odšel na seno, knjigo prebiral celo noč in mu zjutraj povedal njeno vsebino.
Če ste od očeta podedovali ljubezen do knjig, kaj ste vzeli od mame?
Mama je bila vesela ženska, ki je rada pela in plesala ter komunicirala na vse strani. Tako od mame kot od očeta sem kaj podedoval.
Pisatelj je kreator svojih zgodb, točno si predstavlja, kako bi se morali junaki obnašati, kakšni so videti. Po vaših knjigah so naredili filme, v katerih režiserji marsikaj uprizorijo po svoje. Kako gledate na to?
Večino mladinskih knjig sem napisal po zgodbah, ki sem jih doživel sam. Pozabljeni zaklad je eden najbolj gledanih slovenskih celovečernih filmov. Zgodba se je zgodila meni in mladostnemu prijatelju Rajmondu. S čolnom sva se rada vozila po dveh bližnjih potočkih, kar je bila za naju velika pustolovščina.
Med potjo sva našla starinsko železno skrinjo in jo odpeljala k ravnatelju. Ugotovil je, da gre za blagajno, kjer so Francozi hranili zlatnike oz. davke. Ko smo jo odprli, zlatnikov ni bilo. A s pomočjo domišljije sva s prijateljem iz listov izrezala zlatnike in z njimi se je dogajalo enako kot s pravimi. Zaradi njih smo se fantje stepli, enkrat so skrinjo ukradli, drugič jo je odnesla povodenj.
Sicer pa sem bil počaščen, ko me je Tugo Štiglic povabil, da bi po knjigi napisal scenarij za film. Običajno to naredijo, ko človek umre.
Pri Slovencih je tako: ko človek še ustvarja, je malo "sumljiv", po smrti pa rečejo "no, nekaj dobrega pa je vendarle ustvaril".
V filmu Pozabljeni zaklad je moj potoček spremenil v reko Ljubljanico, namesto vaških so bili junaki mestni otroci. Razumem, da vsak umetnik svet vidi drugače. Tistega, kar sem doživel v mladosti, pa mi tako ali tako nihče ne more vzeti.
Kot otrok ste bili zelo nadarjen učenec. Starši so podprli vaš talent za recitiranje, petje, igranje citer. Kakšno je bilo vzdušje v vaši družini?
Živeli smo lepo in duhovno bogato življenje, četudi skromno. Spominjam se, da sem se s starši in bratom večkrat odpravil v gozd nabirat borovnice. Mama jih je prodala na tržnici v Kamniku, iz zaslužka kupila moko ter spekla kruh. To je bil največji družinski praznik. Kruh mi še zdaj neskončno lepo diši in mi je velika vrednota.
Udeleževal sem se tudi skupnih vaških del, npr. ličkanja koruze. Delali smo z veseljem. Čeprav je bilo delo naporno, smo bili na koncu zadovoljni.
Koliko berejo vaši vnuki?
Spomnim se, ko je moj kolega pisatelj dejal svojemu sinu: "Če želiš pol ure preživeti za računalnikom, moraš pol ure brati knjigo." Zanimivo je, da ga je knjiga tako pritegnila, da ni več posegel po računalniku.
Ko pridem na obisk k vnukom, sem vesel, ko imajo vsi vnuki v roki knjigo in jo prebirajo ali pa gledajo film – takega, ki ga je vredno gledati.
Berejo tudi vaše knjige?
Seveda. Sicer ne najbolj zahtevnih, temveč mladinske. Vesel sem, da je tako.
Preden ste začeli z delom tehnika na televiziji in zatem radijskega novinarja, ste opravili srednjo tehniško šolo, smer elektro. Še znate ženi zamenjati žarnico ali priklopiti kak aparat?
Seveda. To mora znati vsak moški, ne samo električar. Ukvarjanje z elektriko zahteva red, disciplino in natančnost, kar mi je pomagalo tudi pri organizaciji mojih knjig in točnosti v življenju.
Z ženo Sonjo ste poročeni več kot 50 let. Nekje omenjate, da je soproga vaš navdih. Tudi za kakšno knjigo? Se je v kateri lahko prepoznala in kakšen je bil njen komentar?
To je zelo intimno vprašanje. Žena je večji navdih za besedila pesmi. Spoznal sem jo v Volčjem potoku in v besedilu narodnozabavne pesmi V Volčjem potoku jo opišem tako: "Najlepša si med rožami bila".
Sonja je po izobrazbi višji sanitarni tehnik. Je precej stroga in redoljubna žena, ki me hitro prizemlji, če preveč "poletim". Kar se tiče reda, se v tem dopolnjujeva. Lepo "voziva" skupaj. Dobro skrbi za dom. Ko pišem knjigo, ve, da mora biti po hiši mir, zato okrog kabineta hodi po prstih.
Naj dodam anekdoto. Ob petdeseti obletnici poroke sta otroka dejala, da bi jo bilo dobro proslaviti z izletom. Naročila sta nama, da se morava lepo obleči. Posadila sta naju v avto in zavezala oči. Neštetokrat sta se zapeljala po rondoju, da sva bila popolnoma "zmešana".
Po uri vožnje smo prišli na cilj. Snela sta nama prevezo in opazila sva, da smo na hribu, Lipoglavu. Tam so naju pričakali sorodniki in župnik Martin Golob. Odpeljal naju je v cerkev, kjer smo praznovali zlato poroko. Bilo je krasno presenečenje.
Ljubite Slovenijo, celo Avsenike ste opisali v magistrski nalogi. Kaj vam je pri Slovencih najljubše in kaj bi lahko "izpilili"?
Slovenija je raj pod Triglavom. Kadarkoli sem prišel s potovanj, ki jih ni bilo malo, sem ob pristanku na Brniku jokal od sreče. Slovenci smo se morali boriti za to, da smo obstali na tej Zemlji. Dočakali smo tisočletne sanje o osamosvojitvi, kar je treba veliko bolj spoštovati.
Veliko je delovnih, poštenih in priljubljenih Slovencev ter po drugi strani precej teh, ki izkoriščajo druge. Preveč je administracije, ki je sama sebi namen, in slej ko prej bo treba to urediti.
