Čemu prejmemo sveto obhajilo?

Prejemanja svetega obhajila smo po eni strani zelo navajeni, po drugi strani pa se nam zastavljajo mnoga vprašanja. Da dobimo odgovore nanje, je vedno mogoče pokukati v Katekizem Katoliške cerkve (KKC). To je knjiga, v kateri je zbran povzetek tega, kar katoličani verujemo.

Katera vprašanja o prejemu svetega obhajila si zastavljate vi? Nam so se ob prebiranju KKC porodila naslednja:

Glavna in najpomembnejša stvar, zakaj hodimo k svetemu obhajilu, je zedinjanje s Kristusom. Z njim se ne samo povežemo, ampak dejansko postajamo vedno bolj eno. To je namreč tudi naš končni cilj – po smrti biti v nebesih oz. eno z Bogom.

Sveto obhajilo nam daje moč za duhovne izzive. Od krsta je v nas Božje življenje, tj. nekakšna priključenost na večno življenje, evharistija pa to naravnanost na Boga v nas ohranja, jo obnavlja in tudi povečuje. Nasprotje Božjega življenja je namreč hudi duh, ki nas lahko zelo hudo napade in potegne v nesrečo, če se obrnemo stran od Jezusa.

Jezus je pri zadnji večerji rekel, da se njegovo telo daje za nas in se njegova kri za vse preliva v odpuščanje grehov. Sveto obhajilo nas torej ne more zediniti s Kristusom, ne da bi nas tudi očistilo grehov, saj je Božje življenje prav nasprotno od delovanja hudega duha, ki nas vleče v greh.

Sveta evharistija nas sicer očisti samo malih grehov, za velike pa moramo pred prejemom Jezusa vseeno opraviti iskreno sveto spoved. Ker sveto obhajilo v nas veča bližino z Jezusom, redno prejemanje tudi zmanjšuje možnost, da bi bili v prihodnosti zavedeni v veliki greh.

Mali grehi so bodisi grehi, pri katerih človek samo do neke mere odstopi od Božje postave, bodisi grehi, pri katerih človek  močno odstopi od Božje postave, vendar se tega ne zaveda popolnoma ali tega ne stori prostovoljno.

Veliki ali smrtni grehi so tisti, pri katerih človek močno odstopi od Božje postave, se tega popolnoma zaveda in se za to odloči prostovoljno.

Tudi Cerkev je Kristusovo telo, zato nas sveto obhajilo, ki je prav tako Kristusovo telo, še tesneje poveže v eno Cerkev. Pravzaprav obnovi in okrepi včlenjenost v Cerkev, ki smo jo prejeli že pri krstu.

S smislom svete evharistije se sklada, da k svetemu obhajilu pristopimo čim bolj redno – lahko vsak dan, sicer pa ob nedeljah in praznikih ali vsaj enkrat letno, najbolje v velikonočnem času.

Sveto obhajilo navadno prejmemo med sveto mašo, če smo bolni, ostareli ali iz drugih utemeljenih razlogov ne moremo v cerkev (npr. zaustavitev javnega življenja zaradi epidemije), pa lahko tudi zunaj svete maše. Lahko ga prejmemo na roko ali na usta.

Na sveto obhajilo se navadno pripravimo z evharističnim postom. Pri nas neuživanje hrane in pijače razen vode in zdravil traja eno uro, pravilo pa ne velja za bolnike. Če se zavedamo velikega greha, moramo pred prejemom svetega obhajila k sveti spovedi, da najprej spet vzpostavimo prijateljstvo z Bogom.

V Katoliški cerkvi latinskega obreda se je iz praktičnih razlogov razvila navada, da verniki prejmejo obhajilo samo pod podobo kruha, duhovnik pa se obhaja pod obema podobama. Tudi če ne prejmemo Kristusove krvi, pa smo deležni vseh milostih svete evharistije, saj je Kristus v polnosti navzoč tako v kruhu kot v vinu. To pa hkrati ne pomeni, da lahko duhovnik mašuje samo s kruhom ali samo z vinom.

Ob določenih posebnih priložnostih (npr. zakonca pri poročni sveti maši, zaprto skupino na duhovnih vajah ipd.) se lahko obhaja tudi pod obema podobama. Tako se redno obhajajo tudi pravoslavni kristjani in katoličani vzhodnega obreda (npr. grkokatoliki).

Pravoslavne skupnosti sicer niso v polnem občestvu s Cerkvijo (od Katoliške cerkve se razlikujejo v nekaterih pomembnih vprašanjih verskega nauka), vendar so njihovi zakramenti resnični, sploh sveta evharistija in sveti red, saj so njihovi škofje veljavni nasledniki apostolov. V pravoslavni cerkvi bi tako načeloma lahko prejel sveto obhajilo.

Nasprotno prejem svetega obhajila v protestanstkih skupnostih ni mogoč, saj so močneje ločene od Katoliške cerkve. Katoličani namreč ne verjamemo, da se pri protestantskem obredu kruh in vino res spremenita v Jezusovo telo in kri. Poleg tega v mnogih protestanstkih cerkvah sploh ne mašujejo, temveč poznajo samo bogoslužje Božje besede in molitvena bogoslužja.