Vprašanje bralke:
Zakaj je iz Cerkve povsem izginil nauk, da Bog hudo kaznuje? Nas so duhovniki pri verouku vedno učili, da Bog dobro plačuje in hudo kaznuje. To izhaja tudi iz Svetega pisma. Sedaj, ko je toliko greha, krivic, krivega obtoževanja dobrih in pravičnih, skratka zla, ki ga vsi občutimo, pa duhovniki v glavnem govorijo, da Bog ne kaznuje. Če torej Bog ne kaznuje, potem je vse dovoljeno?
Marija
Odgovarja murskosoboški škof Peter Štumpf:
Ker se je povsem spremenila podoba in vloga očeta, se je v splošni zavesti spremenila tudi podoba Boga. Oče je kot temelj družine in zato tudi verske vzgoje skoraj povsem odsoten. Njegov lik je izgubil moškost.
Tudi v pojmovanju Boga se je zgodil preobrat. Sedaj že nekateri teologi razglabljajo o tem, ali je Bog moški ali ženska. Vsiljujejo mu celo partnerstvo s poganskimi bogovi. Filozofi gredo še dlje: za mnoge Bog ni nič. Če pa je kaj, je poraženi izgnanec.
Gre za velik porast ideologij, ki so se mu odrekle, zato ni več izvor in gospodar stvarstva in življenja. Zaradi tega smo zatavali v civilizacijo, ki širi kulturo smrti. V tej civilizaciji je zato dovoljeno vse, kar nasprotuje Bogu. In tukaj si je zlo našlo ugodne jasli, v katerih množi svoje mladiče: teorija spola, evtanazija, splav, digitalna preobrazba človeka, uničenje družine očeta, matere in otrok, božanskost narave, vznik religije ekologije, zakonodaje, ki so izrinile moralni zakon …
Tudi v Cerkvi hočemo nemalokrat boj za Boga in njegovo pravičnost izpeljati tako, da v središče oznanjevanja najprej postavimo grozovito temačnost greha in zakrknjenost grešnikov. S tem dajemo vtis, da smo nemočni poraženci. In da ne bi bili poraženci, se podamo še v bitke proti grehu. Naši nasprotniki pa se nam posmehujejo: "Tudi vi ste polni grehov. Kamne najprej zalučajte vase."
Papež Frančišek zase pravi, da je samo grešnik. Kot prvi pastir Cerkve stopa na pot spreobrnjenja. Pri tem mu ni mar, kaj si mislijo drugi. Nekateri mu očitajo, da s tem Cerkev spravlja na kolena tam, kjer ni treba. Vendar pa je spreobrnjenje vedno in povsod prvi pogoj, da bi lahko verovali evangeliju in oznanjali Kristusa. Kdor tega ne razume in ne zmore, se sam kaznuje, ker ostaja ukleščen v zlohotnosti.
Najhujše, kar se nam danes lahko zgodi, je, da imamo Boga za neprisotnega in nedejavnega. Bog nas ni ustvaril zato, da bi nas potem zapustil in prepustil sebi. On je z nami vedno in povsod. Nihče se ne more rešiti sam, brez njega. Nebeški Oče nam je poslal na pomoč svojega Sina, ki nam je o njem povedal vse, kar naša človeška narava lahko razume in sprejme in je potrebno za naše verovanje. Kdor posluša Sina, posluša Očeta.
Kakšen je v resnici Bog, nam je Jezus razodel na križu. Tam ni pravice in ne kazni. Tam domuje v Sinovem prebodenem srcu edino usmiljenje. Na križu se nam je v Sinovi nemoči razodelo veličastje Boga, ki je sestopilo iz svoje večne slave v umiranje. Gre preprosto za to, da nas Bog hoče vse imeti v nebesih, in nas je po svojem Sinu opravičil, da lahko tja tudi pridemo.
Sveti Tomaž Akvinski je napisal veliko knjig o Bogu. Še danes velja za "angelskega učitelja". V tem ga nihče še ni presegel. Vendar je proti koncu svojega življenja umolknil. V globini svoje duše je obžaloval, da je sploh kdaj razglabljal o Bogu, ker je začutil, da tudi on ne more doumeti neskončne Božje skrivnosti in veličine. Boga lahko samo častimo in ga slavimo. V tem je vsa naša modrost in tudi pravičnost.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 73, številka 19.
