Kot prvi od letošnjih novomašnikov se na Aleteii predstavlja Gregor Markelc. Prihaja iz dolenjske župnije Šentrupert. Pred slabima dvema letoma je dal večne zaobljube v salezijanski družbi. V petek, 28. junija, na praznik Petra in Pavla, pa bo v novomeški stolnici posvečen v duhovnika.
"Čeprav kot redovnik ne bom deloval v tej škofiji, je to posvečenje pomembno pričevanje za kraj in mlade v naši skupnosti."
Gregorjeva duhovna pot se je začela že v otroštvu, ko ga je kot majhnega fanta pritegnilo dogajanje pri oltarju. Njegov prvi zgled sta bila domači župnik in katehistinja Ivanka.
"Sestra Ivanka, ki me je pripravila na prvo sveto obhajilo, me je povabila, da po obhajilu in pozneje ob pripravi na birmo sodelujem v župniji kot asistent pri verouku. Zbrala se je skupina asistentov, ki smo pomagali pri poučevanju mlajših in pogosto izvajali evangeljske odlomke, kjer sem vedno igral Jezusa. Oblekel sem se v duhovnika ali škofa."
Sčasoma je postal ministrant, animator, organist in aktiven član župnije. Takšno življenje mu je postalo domače.
Župnikov zgled in karizma sv. Janeza Boska sta me prevzela, da sem želel postati duhovnik in spovednik za mlade.
Odraščal je na kmetiji
Gregor prihaja iz vasi Šentrupert, kjer je živel z mamo, očetom ter mlajšima bratom in sestro.
"Od mene kot prvorojenca so morda pričakovali, da bom prevzel veliko družinsko kmetijo, vendar me to delo ni nikoli zares pritegnilo. Po birmi in z odločitvijo za srednjo šolo v Ljubljani sem začutil klic k drugačnemu življenju in delu z mladimi. Od doma sem odšel pri 15 letih in pol življenja preživel stran, čeprav se rad vračam domov in pomagam pri kmečkih opravilih. V družini sem prejel veliko vrednot. Od očeta trdno voljo in delavnost, od mame pa mirnost, ljubeznivost, potrpežljivost in vztrajnost."
O tem, kako je odločitev sprejela družina
"Zanimivo je, da so moji sošolci in prijatelji prej vedeli za mojo odločitev, da postanem duhovnik, kot pa moja družina. Spomnim se, da sem doma to razkril šele med velikonočnim zajtrkom, tik pred maturo. Povedal sem, da se nameravam vpisati na teološko fakulteto, ker mi je življenje pri salezijancih na Rakovniku zelo všeč.
Bil sem zelo nervozen glede njihovega odziva, a presenetljivo so me vsi, še posebej mama, z veseljem sprejeli. Mama je celo dejala, da je to že slutila in sanjala o praznovanju in novi maši doma."
Kdo mu je danes največji navdih?
Gregor dela kot vzgojitelj v dijaškem domu. "Danes me najbolj navdihujejo mladi, s katerimi delam v dijaškem domu, kamor me je poslal moj predstojnik. Kot duhovnik in salezijanec rastem skupaj z njimi in to doživljam kot nekaj izjemno lepega in pomenljivega.
Poleg mladih me navdihuje tudi salezijanska skupnost, v kateri živim in delujem. Zgled drugih sobratov, ki so me sprejeli in me spremljajo, ter zaposlenih laikov v našem zavodu mi daje dodatno moč in usmeritev v mojem duhovnem poklicu."
"Naš vzgojitelj bo postal duhovnik?"
Njegovi dijaki so bili nad njegovo odločitvijo presenečeni in začudeni, kot pravi, v pozitivnem smislu. "Ko jim povem, da bom kljub posvečenju ostal z njimi in da bomo skupaj še nekaj let, so veseli."
"Predaš se jim tak, kot si, in z njimi živiš. Jaz dejansko z njimi živim v dijaškem domu od nedelje zvečer do petka popoldne. To je 28 mladih fantov, lahko si predstavljate, da imam zelo živahno življenje. Dopoldne so v šoli, popoldne pa sem njihov vzgojitelj in za njih odgovoren. Skupaj molimo in imamo svete maše."
Največkrat prosijo za bodoče žene, kar se mi zdi zelo lepo, pa tudi seveda za dobre ocene.
Rad sede za orgle in zaigra kakšno romantično pesem
Pomemben del v Gregorjevem življenju je tudi glasba. Igra orgle, harmoniko in kitaro. "Najljubše so mi orgle," pravi.
"Glasba mi omogoča vzgajanje mladih v zavodu, saj prispeva k duhovnemu vzdušju pri sveti maši. Čeprav igranje in vadenje včasih zanemarim, še vedno pogosto nadomeščam organista v cerkvi. Na novi maši mi bodo igrali drugi," pove v smehu.
Glasba ni le sprostitev, ampak tudi način molitve, ki bogati moje diakonsko služenje in življenje v skupnosti.
Poleg igranja na glasbila pa se rad odpravi na sprehod, tek ali pogleda kakšen film. "Ne vem, ali se to sliši čudno, ampak v prostem času tudi molim."
Gospodinjska opravila
Duhovniki se morajo velikokrat znajti tudi pri gospodinjskih opravilih. Za Gregorja to ni težava, saj je vajen vsakega dela.
"Čez teden je za nas v zavodu poskrbljeno, za vikende pa ostanemo sami. Takrat so na sporedu jajca, ker je to najhitreje pripravljeno. :) Rad pripravim tudi pečen krompir ali testenine."
Največji izzivi za duhovnike
Novomašnika smo vprašali tudi, kateri je po njegovem mnenju največji izziv za duhovnike. "Danes poklic duhovnika ni 'super moderen,' za katerega bi se vsi odločali. Kar sam vidim pri sebi, je to dostopnost do ljudi. Biti to, kar si. Biti dostopen do ljudi tudi v govorici. Jezik, ki ga uporabljamo v Cerkvi, zveni zelo starinsko in teološko, tega preprosti ljudje ne razumejo. Tudi Jezus je govoril o prilikah, življenju ljudi, kar so počeli, delali. Temu je dal duhovno noto oziroma je v to dal nekaj Božjega. In pa delo z mladimi."
Mašniško posvečenje pričakuje miren in pripravljen. "Ko so priprave stekle in so ljudje začeli organizirati stvari, so se zmanjšale moje skrbi. Pripravljam se z več molitve in premišljevanja o duhovništvu ter z branjem literature na to temo."
Služiti Kristusu je lepo, ker …
… "je Bog tisti, ki vse to vodi. Če mu zaupaš in se prepustiš njegovi volji in ljubezni, to prinaša eno veliko veselje."
