Spominjam se svojih opotekajočih se korakov na zelenicah naših igrišč. Kako ponosen sem bil, ko sem sodeloval pri kakšnem golu, kaj šele, če sem ga zabil.
Nekaj sekund, kakor da bi ne bil od tega sveta. Pa čeprav je igra tekla dalje in nas je kmalu pregnal dež, starejši fantje ali pa mama od katerega, da se bo kosilo shladilo. O slavnem golu smo samo še malo mrmrali. Slava pa taka.
Vstajenje pa se zgodi zelo diskretno. Takrat, ko spijo vsi novinarji in stražarji in druge priče. No, stražarji niso spali. Prve priče nečesa so. Morda zanje nečesa groznega, neobvladljivega. In za njimi so priče žene, ki najdejo prazen grob, in Peter in Janez. Toda nihče ni priča vstajenja. Kakšna vera bi to šele bila, če bi Jezus vstal na mogočen, neizpodbiten način, sredi zbora velikih duhovnikov, se prikazal Pilatu in malo premešal štrene saducejem in farizejem?
Nič drugače ne bi bilo kot po zamisli hudega duha ob začetku javnega delovanja: da te bodo vsi videli, dragi Jezus! Ob tem pa krepak droben tisk: Predme padi in me moli. Še vedno smo v coni, ko ne razumemo in poskušamo sami. To je prva Cerkev, ko je še prestrašena in brez vere v vstalega Jezusa. A se vse spremeni, ko se nama na poti iz našega pristana vere tja ven v Emavs pridruži Gospod sam. In ga prepoznava. Upanje vzvalovi.
Gladina vere se razburka. Ljubezen obudi srce. Žalostna pot v neznano postane veselo vračanje domov. Utrujen dvom zbledi. Noč postane jasna. Begajoči učenci postanejo prepričljive priče. Njun navdušeni prihod nazaj je skoraj tako presenetljiv kot Jezusov prihod pri zaprtih vratih. Tudi to je prva Cerkev.
Poti v Emavse sveta
Vstali se ne ukvarja z bleščicami slave ali z bodicami maščevalnih obračunov s tistimi, ki so mu nasprotovali, utrjuje vero učencev in jih pripravlja na misijo nemogoče: Vi ste moje priče. In želim, da osvojite svet.
Tu se zdaj začne pravo spreobrnjenje. Morda res na varnem za cerkvenimi zidovi, z molitvijo, prežeto z zakramenti, toda svet, po nedeljski maši te čaka srečanje s kristjanom, ki je srečal Kristusa! Ne sramujmo se begosumnih poti v Emavse sveta, proč od verouka, nedeljske maše, birme in vsega, kar spominja na Cerkev.
Tudi na vseh teh poteh se najde Tujec, ki prav dobro ogreje srce. Četudi smo še tako varni v svoji pravovernosti in imuni na spreobrnjenje, odločno prihaja, njegov prihod pa je mir, vsaj za začetek. Ker to, kar sledi, gotovo ni dolgočasno krščanstvo. Če se že moram bati, se bom raje bal Gospoda, svet pa naj se kar boji evangelija ljubezni.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 73, številka 15.
