Za Vida Grdadolnika je danes poseben dan, v puljski stolnici bo namreč posvečen v duhovnika. 32-letnik, ki prihaja iz Župnije Dolnji Logatec, se je po končani srednji šoli najprej vpisal na strojno fakulteto, a je ugotovil, da ta pot ni zanj.
Nato se je odločil za študij industrijskega oblikovanja na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO), kjer se je našel, a je v sebi sčasoma začutil drug klic. Študij je pozneje dokončal, medtem ko je že obiskoval semenišče Redemptoris Mater v Pulju, kjer poteka formacija bodočih duhovnikov v okviru neokatehumenske poti.
Vid prihaja iz šestčlanske družine, ki jo ob očetu Marjanu in mami Mojci sestavljajo še sestre Estera, Krista in Cecilija.
V domači župniji se je kot otrok pridružil tako ministrantom kot župnijskemu mešanemu pevskemu zboru Adoramus, bil je udeleženec in animator na oratoriju, kot voditelj pa je deloval tudi pri logaških skavtih. "V župniji sem se vedno počutil sprejetega in ljubljenega," je povedal v intervjuju za Družino tik pred mašniškem posvečenjem.
Po srednji šoli vas je najprej zaneslo na strojno fakulteto, nato pa ste študirali industrijsko oblikovanje. Zakaj ta smer?
Drži, prvo leto po srednji šoli sem se vpisal na strojni faks. Na žalost me ni zanimalo. Oče mi je potem predložil, da bi mogoče poskusil smer industrijsko oblikovanje na ALUO. Takoj sem sprejel predlog in se vpisal. Prvo leto nisem bil uspešen, a naslednje leto sem bil sprejet.
Resnično sem našel študij, ki me je zanimal. Industrijsko oblikovanje je proces oblikovanja izdelka z namenom, da ta izdelek služi človeku in ga bodo potem množično proizvajali. V času študija sem se veliko naučil, obenem pa sem veliko razmišljal o uspehu na tem področju. Spomnim se, da sem si govoril: "Samo eno dobro idejo moram dobiti, pa bom bogat in znan po celem svetu ter srečen."
Srečo ste iskali tudi drugje. Med študijem ste odšli na izmenjavo na Portugalsko. Kako je bivanje v tujini vplivalo na vaše dojemanje sveta?
V času študija se je pojavila možnost, da grem na študijsko izmenjavo v Lizbono. Prej sem omenil, da sem bil od otroštva aktiven v župniji, lahko bi rekli blizu Bogu, a sčasoma je globoko v mene prodrl duh sveta. Razmišljal sem, kot narekuje svet: "Da boš srečen, je treba imeti denar, uspeh, spoštovanje."
Prispevek, ki ga berete, je bil najprej objavljen na druzina.si.
Večkrat mi je prišlo na pamet: "Dober moraš biti vsaj v eni stvari in pridobil si boš vse, kar boš želel." Uspeh je seveda dober, na vseh področjih, a moj problem je bil, da je bilo moje gledanje uspeha prežeto z egoizmom, hedonizmom (uživanjem) in napuhom.
Zame je bila prioriteta bodisi uspeh v športu bodisi v oblikovanju. Zaradi tega sem na Portugalskem našel borilni šport, ki mi je bil všeč, da bi lahko ustvaril svoje cilje, zraven pa sem seveda nadaljeval z mojo domišljijo o slavni oblikovalski ideji, ki mi bo prinesla srečo.
A Bog je imel drugačne načrte z mano. Na Portugalskem nisem našel prijateljev, večino časa sem bil sam. V prostem času sem bral in hodil okrog, po cerkvah in parkih, veliko sem razmišljal o življenju. Tukaj me je Bog prvič v življenju našel v eni puščavi, kjer mi je lahko govoril.
Začel sem se spraševati: "Zakaj toliko hrepenim po uspehu?" Razmišljal sem denimo, kako bom uspešen v športu, koliko bom treniral, da bom na koncu prvi. Imel bom slavo in čast ter denar in ženske, ampak na koncu bom umrl. In vsi tisti, ki mi ploskajo, bodo umrli.
Če bom zelo uspešen, bom zapisan v kakšni knjigi, a kaj mi to pomeni, če ni ničesar po tem življenju? Kje bom jaz po tem življenju? Kakšen je smisel mojega življenja? Zakaj ljudje samo živijo in se ne sprašujejo, ali obstaja kaj po smrti? Vsa ta vprašanja so me mučila in videl sem nesmisel vsega, po čemer hrepenim.
Je bila Portugalska na nek način točka preloma, ko ste bolj jasno začutili, da vas Gospod kliče v svoj vinograd?
Po štirih mesecih izmenjave sem se vrnil v Slovenijo, v Logatec. To je bilo leta 2014, ko smo bili zaradi žledoloma brez elektrike. Bila je zima, tako da je bila že ob 17. uri tema. Prižgal sem svečo in s police vzel naključno knjigo, ki bi mi krajšala čas. Našel sem knjigo z naslovom Kerygma (v prevodu Vesela novica) avtorja Kika Argüella, španskega umetnika, ki je sicer tudi iniciator neokatehumenske poti.
Začel sem brati in pri tem naletel na stavek oz. vprašanje, ki si ga je Kiko postavljal, ko je bil v eksistencialni krizi o smislu življenja: "Zakaj ljudje samo živijo in se ne sprašujejo, zakaj živijo?" Jaz sem se spraševal povsem isto. Knjigo sem seveda prebral do konca in me je zelo nagovorila.
Leta 2015 ste vstopili v semenišče Redemptoris Mater (v prevodu Odrešenikova Mati) v Pulju. Zakaj ste se odločili, da vstopite v semenišče v Pulju in ne recimo v Bogoslovno semenišče v Ljubljani?
Po prebrani knjigi me je čez približno dva meseca logaški kaplan Rafał Kędzierski, po rodu Poljak, ki je prav tako formiran v semenišču Redemptoris Mater v Varšavi, povabil na kateheze. Danes sem mu neizmerno hvaležen za povabilo, saj so mi kateheze, pozneje pa neokatekumenska skupnost in semenišče, povsem spremenili pogled na svet.
Spoznal sem, da me Bog ljubi takšnega, kot sem, da ima življenje smisel, da obstaja Božja volja, da sem poklican, da odkrijem Božjo voljo za svoje življenje. Začel sem razmišljati povsem drugače. Razmišljal sem, da je brez veze, da se usmerim v nekaj, pa je to lahko šport, oblikovanje ali kaj drugega, če to ni Božja volja.
Odkriti moram, kaj Bog želi od mene. Že v mladosti me je na nek način zanimala duhovnost, všeč mi je bil Dnevnik svete Favstine Kowalske, tako da sem že prej razmišljal o duhovnem poklicu.
A po enem letu v skupnosti sem se opogumil z Božjo pomočjo, da to razmišljanje spremenim v prakso, tako da sem odšel za leto dni na izkušnjo v semenišče Redemptoris Mater v Pulj. Ta semenišča so nastala v okviru neokatekumenske poti.
Neokatekumenska pot ni gibanje ali združenje, temveč orodje v župnijah, ki je na voljo škofom, da bi pripeljali nazaj k veri mnoge, ki so jo zapustili. Pot, ki sta jo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja začela Kiko Argüello in Carmen Hernandez v enem najrevnejših madridskih predmestij.
Gre za pot spreobrnenja, po kateri lahko ponovno odkrijemo bogastvo krsta. Prvo semenišče Redemptoris Mater je bilo odprto leta 1987 v Rimu. V semenišču živijo mladi, katerih poklic je dozorel v neokatehumenski skupnosti in so pripravljeni iti po vsem svetu.
Kakšen je vsakdanji utrip oz. urnik v semenišču v Pulju? Koliko študentov je trenutno v semenišču?
Naš urnik je sledeč: ob šesti uri vstajamo, ob 6.30 imamo hvalnice, ki jim sledijo zajtrk in predavanja. Če nimamo predavanj, je čas študiranja. Po srednji molitveni uri imamo kosilo. Po kosilu imamo odmor, ki ga po navadi izkoristimo za nogomet. Popoldne imamo predavanja ali študiramo, zvečer pa evharistijo.
Večkrat se urnik tudi menja, ko urejamo okolico (košnja) semenišča ali pa semenišče čistimo, enkrat na teden imamo skrutacijo (Lectio Divina). Večeri so tudi večkrat zasedeni, saj gremo čez teden pogosto v naše skupnosti ter smo v glavnem aktivni v evangelizaciji, kjer sodelujemo na katehezah po župnijah.
Naše semenišče je mednarodno. Trenutno nas je v njem 18, in sicer iz Hrvaške, Kolumbije, ZDA, Slovenije in Severne Makedonije. Sprva se mi je bilo težko navaditi na red semenišča. Edino, kar mi je takoj odgovarjalo, je bilo, da v semenišču niso dovoljeni mobilni telefoni.
Težje sem se navadil na vstajanje ob šesti uri, postavljanje krožnikov pred in pranje krožnikov po obrokih, čiščenje, študiranje, učenje novih jezikov, navajanje na različne bogoslovce, veliko ljudi, glasnost … V odnosu z drugimi sem spoznaval svojo grešnost. A ne boste verjeli, prej sem živel življenje, kjer je bilo navzven vse mirno, a sem bil v sebi nemiren.
Tukaj pa je bilo ravno obratno, navzven velik nemir, a v moji duši je bil ves čas en velik mir, kar mi je dajalo nepopisno radost. Danes sem prepričan, da je bila in da je to Božja volja zame.
Bog mi je govoril prek molitve, evharistije, formatorjev, prek bratov in sester v skupnosti, kjer sem krepil vero. Bog me je presenetil. Dal mi je veliko več, kot sem od njega pričakoval. Počasi mi je dal dostojanstvo, ki ga prej nisem živel.
Vaša formacija od vstopa v semenišču do mašniškega posvečenja je trajala devet let. Vmes ste bili po eno leto na Slovaškem, v Srbiji in Črni gori. Kakšne so bile vaše naloge in kakšne izkušnje ste pri tem dobili?
Ta tri leta so mi pomagala, da sem dodatno poglobil svoj poklic. Bila so obdobja, ko sem bil vpet v evangelizacijo in pri tem videl lepoto, kako Bog deluje in spreobrača ljudska srca, po drugi strani pa so bila obdobja, ko sem bil več časa prepuščen sebi, kar je po mojem mnenju vsekakor dobro za zorenje poklica in odločitve.
Prvo leto sem preživel na misijski praksi v Nišu v Srbiji. Drugo leto na Slovaškem, tretje pa v Nikšiću v Črni gori. Največjo izkušnjo, ki sem jo dobil, je bila, da sem videl, da Bog poskrbi. Poskrbel je duševno, ko sem bil že brez upanja, prek besede, ljudi in zakramentov. Prav tako je poskrbel telesno, da nisem bil lačen, da smo imeli za bencin, ko smo evangelizirali.
Kako je minilo zadnje leto v vlogi diakona?
Lepo mi je bilo. Nova služba, novi podvigi. Všeč mi je bilo, da sem lahko pridigal. Opravil sem tudi nekaj krstov in pogrebov. Vedno me je veselila misel, da Bog prek mene lahko nekomu pomaga.
Kako na vašo odločitev, da postanete duhovnik, gleda vaša družina? Vas podpira v tem?
Vsak dan me kličejo in mi pridigajo, naj pridem k pameti. (smeh) Šalim se. Načeloma se mi zdi, da me podpirajo pri moji odločitvi.
Imate pred posvečenjem kaj treme, vas obhajajo kakšni dvomi v pravilnost vaše odločitve?
Povsem iskreno, odkar sem vstopil v semenišče, nisem imel prevelike borbe glede poklica. Imam izkušnjo, seveda s svojimi slabostmi in grehi, da so resnične besede Jezusa Kristusa: "Kdor želi svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel," (Mt 16, 25). Nekako čutim, da mi lahko samo Kristus do konca izpolni srce.
Vam je kateri od bratov duhovnikov pred posvečenjem dal kak nasvet oziroma kaj vas v tem trenutku najbolj pomirja?
Najbolj me pomirja misel, da se izplača živeti Božjo voljo, pa čeprav ta kliče k spreobrnjenju in posledično tudi trpljenju. Ker življenje tako hitro mine, se ga izplača izkoristiti za Boga.
Kakšna bo vaša nadaljnja pot po novi maši? Kje boste delovali, kdo odloča o vaši duhovniški smeri?
Naše semenišče sodi pod poreško-puljskega škofa, kar pomeni, da bom deloval v tej škofiji. Je pa naša formacija misijonarska, tako da sem pripravljen iti kamorkoli po svetu, kjer je potreba po evangelizaciji.
Kakšne pa so vaše tihe želje?
Vidim, da sem še daleč, a da bi mi v življenju Kristus lahko postal vse. To je moja tiha želja, za katero upam, da bo z Božjo pomočjo postala vse glasnejša.
