Cartier McDaniel je bil vedno aktiven in radoveden otrok, poln energije in veselja. Težave z njegovim zdravjem so se začele v začetku aprila.
Deček se je zbudil s povišano telesno temperaturo, sledili pa so še drugi resnejši simptomi: mrzlica, huda žeja in pogosto uriniranje. Po nekaj minutah ga je začelo zebsti v roke in noge, njegove ustnice so pomodrele, začel se je močno potiti, okrog njegovih oči so se pojavili temni kolobarji in začel je težko dihati.
Njegovo srce je prenehalo bíti
"Mislila sem, da gre le za prehlad in da bo minilo," je povedala njegova mati Destiny. Starša sta sina odpeljala v pediatrično bolnišnico v Denverju. "Na poti na urgenco sem ga morala nositi v naročju, saj se sploh ni premikal," je pojasnila Destiny.
Le nekaj trenutkov za tem, ko so Cartierja sprejeli na oddelek, je njegovo srce prenehalo bíti. "To je bil najhujši trenutek v mojem življenju. Počutila sem se, kot da bi se bolniška soba vrtela okrog mene. Tresla sem se in nisem mogla verjeti, kaj se dogaja," se spominja Destiny. Dečka so začeli oživljati, a je vedno bolj kazalo, da oživljanje ne bo uspešno.
"Bala sem se, da nama bodo povedali, da najinega sina ni več"
Zdravniki so dečka priključili na aparat ECMO, ki začasno nadomesti funkcijo srca. Možnosti za ozdravitev so bile vse manjše. "Dlje kot srce ne deluje, manjša je verjetnost, da bo znova pravilno delovalo in utripalo," je povedala zdravnica Aline Maddux in nadaljevala, da so se bali, da malček tega ne bo preživel.
Zdravnica je ugotovila, da je imel Cartier v telesu streptokok tipa A, ki je povzročil sepso, telo pa se je na bakterijo odzvalo tako, da so dečku začeli odpovedovati organi. Cartier je bil vso noč in naslednji dan priključen na aparate, a njegovo srce še vedno ni bílo.
"Bala sem se, da nama bodo povedali, da najinega sina ni več," se spominja Cartierjeva mati. Po 13 urah so se v bolnišnici zbrali dečkovi družinski člani, da bi se poslovili od njega. Toda starša sta globoko v sebi še vedno verjela in upala, da se bo sinovo zdravje izboljšalo.
Bog je imel zadnjo besedo
"Čas je za pogovor z Bogom," je rekel dečkov oče Dominique. Prijel je svojo ženo za roko in skupaj sta začela moliti za ozdravitev njunega sina. Malčkovo srce se je po 14-urnem premoru vrnilo v normalno in samostojno delovanje. "Bilo je neverjetno," se spominja dr. Maddux, ki ga je zdravila.
Vsi so skakali od veselja in glasno vpili. "Nisem mogla predelati tega, kar se je pravkar zgodilo. Od najslabše novice, ki jo lahko prejme starš, do najboljše novice v mojem življenju," s hvaležnostjo pripoveduje Destiny.
Destiny in Dominique verjameta, da gre pri dečkovi ozdravitvi za čudež. "Bog je imel zadnjo besedo. Trdno verjamem v Jezusa Kristusa," poudarja dečkov oče. Cartierjeva starša še naprej prosita za molitev, saj bo njun sin verjetno ostal v bolnišnici še nekaj tednov, morda celo mesecev.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.
