Beti Žust je končala študij kineziologije, sedaj pa opravlja delo pomoči na domu in vodi vadbe. Zase pravi, da je dekle, ki se rado čudi ter skuša v običajnosti vsakdanjika prevzemati držo učenca. Je prostovoljka pri programu POTA.
Njen največji strah je, da bi obstala na mestu in izgubila lesk v očeh. Rada ima delo v naravi, petje ter hojo v hribe. Svoj prosti čas največkrat preživi v družbi prijateljev ob dobri kavi ter z njimi razmišlja o življenju v vseh njegovih oblikah.
1. Kaj počneš kot prostovoljka?
Od lanskega leta sem prostovoljka pri Katoliški mladini, in sicer pri programu POTA. POTA je program, ki mladim omogoča biti del misijonskega življenja doma in po svetu.
Sem vodja POTA evangelizacije, kjer skupaj z ostalimi člani ekipe iščemo načine, kako misijonariti doma, se skupaj učimo vsakodnevno prevzemati držo oznanjevalca in spoznavamo, da je oznanjevanje ena glavnih nalog vsakega kristjana.
2. Kaj te je spodbudilo k prostovoljstvu?
Na to vprašanje ni težko odgovoriti. K temu delu me je pripeljala in me še naprej vodi notranja želja po hoji za Kristusom. Ko sem na enem izmed POTA pripravljalnih vikendov pred večjim številom ljudi morala voditi določeno temo, sem enemu izmed članov ekipe rekla, da vsega tega ne bi počela, če ne bi bilo za Boga.
Nikoli namreč nisem bila človek za javna nastopanja, sedaj pa, ker vem, da tudi to od mene želi Bog, nekako kar gre.
3. Kako te čas, preživet tam, izpolnjuje?
Kar malo nevarno se mi zdi reči, da me to delo izpolnjuje. Rekla pa bi, da me izpolnjuje to, da sem izrekla svoj "da" in se dala na razpolago Bogu. Zelo lepo je sodelovati z njim, kar pa ne pomeni, da je vedno najlažje.
Pojavlja se kar nekaj izzivov in novosti, neverjetno pa je opazovati, koliko poguma mi vliva in kako točno moje sposobnosti uporabi in jih dopolni.
Prostosrčni
Radi bi razširili mnenje, da je prostovoljstvo nekaj lepega in zelo vrednega in hkrati dokazali, da veliko mladih dela še kaj več kot to, da prosti čas preživljajo na telefonih ali računalnikih, kot radi hitro sklepamo, ko pogovor nanese na današnjo mladino.
Poznate mladega prostovoljca ali prostovoljko, ki bi ga ali jo lahko predstavili v tej rubriki? Predloge zbiramo na e-naslovu: katarina.berden@aleteia.org. Veseli bomo vaših idej!
4. Kakšne odzive doživljaš ob svojem prostovoljnem delu?
Ob sebi imam ljudi, ki me pri tem spodbujajo in se zanimajo, kako mi gre, vseeno pa povsem ne morejo razumeti, kar je normalno.
Marsikdo mi reče, da ga skrbi zame, češ da nimam več veliko prostega časa, ali pa dobim vprašanje, ali se zavedam, da tega dela ne dobivam plačanega. Tega ne rečejo zato, ker bi mi želeli pametovati, ampak zgolj zaradi ljubezni do mene in sem jim za občasne opomnike izjemno hvaležna.
5. Na koga ali na kaj si najbolj ponosna in zakaj?
Na to, kar sem že omenila in bom gotovo še. 😉 Da uspem vsakodnevno izrekati "da" Bogu in mu prepustiti, da me vodi, kamor me želi. Že sedaj vidim, kaj vse zmorem z njim, hkrati pa je kar malo strašljivo zavedanje, kako majhna in šibka sem sama.
6. Lahko deliš kakšno smešno ali ganljivo anekdoto?
Nisem dobra v pripovedovanju anekdot, lahko pa povem, da sem v sebi kar nekaj let prepoznavala željo po oznanjevanju, a je nisem znala umestiti.
Nisem razumela, zakaj tako močno čutim bolečino za ljudi, ki životarijo in težko najdejo smisel, sedaj pa vidim, kako previdno me je Bog vodil skozi različne dogodke in mi sedaj dal priložnost, da nekaj konkretno storim. Vsakič znova sem hvaležna za to, hkrati pa kdaj čutim, kako me presega in kako velika odgovornost je. Ni hec, gre namreč za zveličanje duš.
7. Zakaj bi k temu povabila tudi druge?
Za vsakega si želim, da se v prostovoljstvo ne bi podal zaradi dokazovanja sebe, ampak iz notranje, pristne želje po boljšem in lepšem svetu. Želim si, da bi si vsak upal izpustiti vajeti iz svojih rok in zgolj izreči svoj "da", pa četudi se podaš povsem v neznano. Ker je življenje na ta način toliko polnejše in zanimivejše.
