Trik, da se ne bomo obremenjevali s stvarmi, nad katerimi nimamo vpliva

"Trenutno nimam energije za to," je stavek, ki ga pogosto slišim, običajno takrat, ko se ravno razburjam glede kakšne povsem nepomembne teme, ki jo jemljem preresno. Sodeč po tem, kako pogosto slišim ta stavek, je to bodisi vljuden način, kako mi ljudje sporočajo, da je moja osebnost naporna, ali pa opozorilo, da me skrbi preveč stvari hkrati.

V nekem trenutku navdušeno govorim o velikem načrtu, s pomočjo katerega bom rešil svet; spet v drugem kar naprej tožim o osebni težavi, ki jo imam s trmoglavim prijateljem; ali pa se pritožujem nad določenim vidikom svojega dela, ki ga ne morem spremeniti.

Če v tem kontekstu dobim odziv z besedami: "Glej, trenutno nimam energije za to," se zdi, kot bi nekdo v pesek zarisal besedno mejo. To je način, kako povedati, da določene zagate ne morete spremeniti, zato nehajte izgubljati energijo. Nehajte skrbeti zanjo in se osredinite na tisto, kar je pomembno.

Z izjemo moje šestletne hčerke med dolgo avtomobilsko vožnjo ima vsak od nas le omejeno količino energije. Vsak dan se odločamo, kako bomo to energijo porabili. Ali jo neučakano zapravljamo, zaskrbljeni zaradi stvari, na katere nimamo vpliva? Ali jo razpršimo, ko neusmiljeno upravljamo vsako najmanjšo podrobnost v svojem življenju in življenju svojih bližnjih? Ali pa to energijo uporabljamo na pozitiven, koristen način na področjih, kjer lahko nekaj spremenimo?

Že dolgo tega sem spoznal, da sveta ne morem rešiti. Ne gre zgolj za to, da nimam dovolj darov, razuma ali nadčloveške moči, da bi to storil, pač pa mi primanjkuje tudi širina vizije. Tudi če bi lahko rešil svet, ne bi vedel, kako naj se tega lotim, saj imam omejen pogled nanj in informacije obdelujem le s svojega, osebnega vidika.

Če bi bil kralj sveta, bi verjetno rešil metulja in s tem nenamerno povzročil orkan na drugem koncu sveta. Preveč izkušenj imam, ko sem drugim ljudem odločno povedal, kaj naj storijo, pozneje pa ugotovil, da so ravnali ravno nasprotno od mojega nasveta in na koncu tudi uspeli.

Ugotovil sem naslednje: kadar poskušam nadzirati druge ljudi ali jim govoriti, kaj naj storijo, izstopam iz svojega strokovnega področja. Nimam sposobnosti, da bi spremenil mnenje druge osebe, če si sama tega ne želi, niti je ne morem spodbuditi, da bi ravnala po mojih navodilih. Ljudem bi rad svetoval, vendar jim ne morem, in tudi če bi jim lahko, se to verjetno ne bi najbolje končalo.

Preprosto nimam neskončne energije in moči, da bi upravljal vsako svojo najmanjšo odločitev, kaj šele odločitve vseh drugih. Neizogibno se pojavijo ovire, za katere nisem usposobljen, da bi jih premagoval.

Ko se to zgodi, imam na izbiro dve možnosti: (1.) še naprej lahko zapravljam energijo ter sem posledično ves zaskrbljen in razočaran, ali pa se (2.) dokončno sprijaznim in omejim področje, na katerega lahko vplivam, in svojo energijo usmerim v področja, kjer bom imel več uspeha.

Obe možnosti si lahko na preprost način predstavljamo z uporabo opisa Stevena Coveyja, ki pravi, da je "krog vpliva nasproti krogu nadzora". To idejo obravnava v svoji knjigi Sedem navad zelo uspešnih ljudi in meni se zdi zelo koristna. V resnici je povsem preprosto: narisati moramo dva kroga.

Prvi je naš krog vpliva, kar pomeni stvari, ki so v naši pristojnosti in jih dejansko lahko spremenimo. Drugi je krog skrbi, torej stvari, ki jih želimo spremeniti. Cilj je, da imata kroga čim večjo presečno množico.

Delno to dosežemo tako, da prevzamemo pobudo in se odzovemo na to, kar nas skrbi. Z drugimi besedami: nehajte se pritoževati nad tem, kaj je narobe s svetom, in postanite del rešitve, tako da s svojimi predlogi dodajate pozitivno vrednost.

Uporabite svoj vpliv, da bi svet postal boljši. Naj uporabim preprost primer: če me skrbi, kako neurejena je okolica naše hiše, ne bom k ničemur prispeval, če se bom le pritoževal. Učinkoviteje bo, če vzamem v roke kakšen priročnik o urejanju vrta, prijatelje prosim za nasvet in predvidim čas, ki ga bom posvetil urejanju okolice svojega doma. Potem me ne bo več skrbelo. Dejavno bom poskrbel, da bo naš vrt urejen.

Kroga pa lahko uskladimo tudi tako, da krog skrbi občutno zmanjšamo. To pomeni, da opustimo vse tisto, na kar nimamo vpliva. Recimo: morda sem razočaran, kako deluje podjetje, v katerem sem zaposlen, vendar glede tega ne morem ničesar storiti, saj nisem del vodstvene ekipe, zato je bolje, da to misel opustim.

Lahko se neham obremenjevati s stvarmi, nad katerimi nimam nikakršnega vpliva. Ne morem jih spremeniti in verjetno niti nimam dovolj znanja ali izkušenj, da bi to storil, zato ni vredno, da se z njimi sploh obremenjujem.

Če se lahko naučimo, da ne bomo več izgubljali energije za stvari, ki niso pomembne, nam je bo več ostalo za tiste, ki so vredne naše pozornosti. Zakaj bi me skrbelo, kako moj šef vodi podjetje, če svoje delo lahko opravljam dobro in s ponosom? Kakšen smisel ima, da me skrbi za politiko, če lahko prispevam k boljšemu življenju v svoji soseski? Zakaj bi se vznemirjal zaradi dogajanja v Vatikanu, če lahko prispevam k delovanju svoje župnije? Ko najdemo mesto, kjer imamo največji vpliv, lahko živimo ustvarjalno, srečno in brez skrbi.

Vsaj za vse tiste, ki morajo vsak dan poslušati moje razglabljanje, pa je prednost v tem, da lahko brez mojega vmešavanja uspešno opravljajo svojo vlogo. In meni ni več treba poslušati: "Trenutno nimam energije za to."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.