Poljakinja Anna Płoszyńska je na invalidskem vozičku osvojila naslov drugouvrščene na posebnem tekmovanju Miss sveta.
Leta 2015 se ji je pripetila nesreča, ko je padla z višine in si zlomila hrbtenico. Ob tem je izgubila nadzor nad nogami.
Nekaj trenutkov pred najinim intervjujem ste se vrnili iz službe. Je delo ob misli, da ste drugouvrščena miss sveta, kaj drugačno?
Sama izbira je zame nekaj posebnega, že dolgo sem si želela delati kot zobotehnica. Rada bi bila predvsem neodvisna. Na srečo mi je uspelo dokaj hitro najti službo, saj sem v drugem letniku magistrskega študija že delala v svojem poklicu. Zdaj, ko sem končala študij, delam v podjetju, ki izdeluje zobne proteze – oblikujem zobne proteze z uporabo 3D-tehnologije in obdelave kovin.
Ali se je vaše poklicno življenje spremenilo, odkar ste postali drugouvrščena na tekmovanju Miss sveta na invalidskem vozičku?
Pravzaprav se ni nič spremenilo, razen tega, da so mi vsi v službi čestitali. Moje poklicno življenje je enako. Prejela sem že veliko naročil za zobne proteze, zato se moram vrniti k intenzivnemu delu.
Včasih me kdo ustavi in me vpraša, ali sem drugouvrščena na tekmovanju Miss sveta. Postala sem nekoliko bolj prepoznavna. Lepo je, da me kdo pozna.
Prav tako imate črni pas v karateju in ste osvojili več medalj na svetovnih in evropskih prvenstvih. Za vas ni nič nemogoče, kajne?
Želim pokazati, da je vse mogoče, da nič ni nemogoče. Če je kdo slišal kaj o meni, upam, da bo to pomagalo spremeniti dojemanje invalidov.
Zelo vas občudujem, saj ste izjemno aktivni. Od kod vam toliko energije za delovanje?
Včasih se sprašujem, od kod mi toliko energije. (smeh) Mislim, da imam občutek notranjega poslanstva, ki ga moram izpolniti, dokazati, da v življenju ni omejitev in da lahko naredimo vse, kar si želimo. Dolgo sem bila športnica, pred nesrečo sem trenirala karate. Duša športnika je ostala v meni.
Zdaj sem se začela ukvarjati s plavanjem, prej sem trenirala družabne plese. Ves čas sem želela nekaj početi. Ne maram dolgčasa, ne maram biti pasivna. Všeč mi je, če se nekaj dogaja, čeprav sem včasih utrujena, vendar me na dolgi rok brezdelje utruja.
Kaj se je zgodilo po nesreči? Ste jokali od nemoči?
V resnici nisem imela obdobja zloma ali depresije, ker od začetka nisem mislila, da je mojega življenja konec. Vedela sem, da bo drugače, da bom morala vse urediti v glavi, vendar sem tudi vedela, da lahko živim in uživam v življenju. Že od samega začetka sem želela postati samostojna, kar mi je tudi pomagalo pri obvladovanju položaja.
Kako se spopadate s slabimi časi?
Kot vsi drugi imam trenutke šibkosti in nemoči in včasih, ko imam težji dan, ko me boli hrbet ali imam zelo napete noge, sem vsega naveličana. Takrat si želim, da bi glasno jokala v blazino, vendar hitro vstanem in se še naprej trudim iti naprej.
Ste imeli po nesreči kakšno zamero do Boga?
Trudila sem se, da ne bi razmišljala na način kaj pa če ... Bolj sem razmišljala o tem, da bi lahko bilo še slabše, da me morda ne bi bilo tukaj, da bi lahko imela hrbtenico poškodovano višje ... V tem, kar se je zgodilo, sem poskušala videti pozitivne stvari.
Zdaj razmišljam, da je morda Bog to storil zato, da bi lahko pomagala drugim in jih spodbudila k delovanju, saj ni vsakdo tako mentalno močan in se v težkih trenutkih ne znajde tako dobro. Mislim, da jih lahko navdihujem.
Ste imeli kdaj občutke manjvrednosti?
Vedno sem bila oseba, ki se je imela rada. In v resnici nisem imela takšnih občutkov. V moji družini je bilo vedno rečeno, da nimam razloga, da bi se tako počutila.
Se je to po nesreči kaj spremenilo?
Po nesreči sem imela trenutke, ko sem se slabo počutila, ker sem vozila. Vse to sem morala predelati v svoji glavi. Ustvarila sem si veliko zgodb, ki pa niso bile nujno resnične. Trenutno sem samozavestna, verjamem v svoje sposobnosti in vase. Upam, da bom pomagala ženskam, ki so v podobnem položaju – da bodo verjele vase in v to, da so lahko lepe navkljub invalidnosti.
Kaj vam pomeni invalidnost?
Nase ne gledam skozi prizmo svoje invalidnosti. Dejansko se moja invalidnost pojavi, ko moje okolje ni prilagojeno mojim potrebam.
Kako vsakodnevno izražate svojo ženskost?
Priznam, da imam rada udobje. Moj fant pravi, da sem videti bolje brez ličil. Pogosto nosim oprijeta oblačila, da pokažem svojo postavo – ne sramujem se je. Imam zelo vitke noge, vendar jih na noben način ne zakrivam. Poleti nosim ozke kavbojke in kratke hlače. Verjamem, da je ženska lahko videti privlačna ne le v oblekah.
Bi radi postali mati?
Razmišljam o tem, da bi si v prihodnosti ustvarila družino. O tem razmišljava oba. Moja invalidnost mi nikakor ne preprečuje, da bi si ustvarila družino. In vem, da bi po tem, ko sem skrbela za svojega nečaka, to zmogla.
Bi se radi poročili v cerkvi?
Oba sva verna – rada bi se poročila v cerkvi, krstila najine otroke in jih vzgajala v katoliški veri.
S svojim očetom imate dober odnos. Ali je bilo vedno tako?
Oče me podpira že od otroštva, saj mi je pri osmih letih umrla mama in od takrat me je vzgajal samo on. Vedno me je podpiral, bil mi je tako mama kot oče. Tudi po moji nesreči mi je bil v veliko oporo. Tako je še danes. Zdaj podpiramo tudi mojega brata, saj se spopada z zelo resnimi zdravstvenimi težavami.
Ali obstaja upanje, da se boste nekega dne spet postavili na lastne noge?
Ne. Ne čutim nog in jih sploh ne premikam. Moja poškodba hrbtenice je tako resna, da žal brez razvoja medicine ne morem na noben način izboljšati svojega zdravja.
Vrniva se na sklepno slovesnost. Ste imeli kakšne slutnje?
Na skrivaj sem upala, da bom osvojila naslov. Ko so brali imena, sem vse bolj upala, da bom osvojila enega od glavnih nazivov, saj so sprva brali spremljajoče nazive. Mislila sem si, da če ne zaslišim svojega imena, bom imela več možnosti, da osvojim enega od glavnih naslovov.
In tako se je zgodilo. Prebrali so me kot drugo drugouvrščeno na tekmovanju Miss sveta na invalidskem vozičku.
In kaj je sledilo potem?
Veselje, sreča, čustva, da me cenijo, da me je nekdo opazil.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Renata Anžič Trtnik.
