Ste že kdaj opazili, kako ponavljanje koristi otrokom? Iste in vedno znova povedane pravljice za lahko noč kmalu postanejo tolažilne klasike, predvidljivost vsakodnevne rutine pa daje občutek varnosti. Ta ljubezen do znanega ni samo otroška domislica; to je načelo, vtkano v samo tkivo tega, kar smo.
Tako kot se otroci tolažijo, ko vedno znova poslušajo iste zgodbe, se tudi mi tolažimo v ponavljajočih se temah in praksah naše vere. Vsako leto obhajamo iste praznike, sledimo istemu liturgičnemu koledarju in se poglabljamo v iste brezčasne svetopisemske in hagiografske zgodbe. Čeprav se nekaterim zdi to ponavljanje monotono, je njegov namen bistvenega pomena.
"Ukoreninjenje" s ponavljanjem
Kot nas spominja Pridigar: "Nič ni novega pod soncem," (Prd 1,9). Temeljne resnice naše vere so starodavne – in stalne. Ponavljanje omogoča, da te resnice poženejo korenine v naših srcih, poglabljajo naše razumevanje in krepijo naše moralno jedro.
Razmislite o moči molitve. Ponavljanje rožnega venca ali znani ritem vsakodnevnih molitev ustvarja prostor za premišljevanje in vsakodnevni pogovor z Bogom.
Tako kot kipar potrpežljivo izpopolni del z vsako potezo, ponavljanje v molitvi odstranjuje motnje vsakdanjega življenja in nam omogoča, da se osredotočimo na svoj odnos z Očetom.
Ideja o ponavljanju se odraža tudi v cikličnosti bogoslužnega leta. Tako kot se spreminjajo letni časi, se spreminjajo tudi prazniki in praznovanja naše vere.
Advent nas spominja na Kristusov prihod, z božičem praznujemo njegovo rojstvo, postni čas nas pripravlja na križ, velika noč pa je vir veselja vstajenja. Ta letni cikel odseva ritem življenja samega s časi veselja, žalosti, razmišljanja in prenove.
Ponavljanje in stabilnost
Udobje ponavljanja sega onkraj liturgije. Družinske tradicije, dejanja služenja in celo preprosto dejanje zbiranja pri tedenski maši postanejo sidra v naših življenjih. Te znane rutine dajejo občutek stabilnosti v svetu, ki se lahko pogosto zdi kaotičen.
Tudi Bog v svoji neskončni modrosti sprejema ponavljanje. Psalmist oznanja: "Gospod je moj pastir; nič mi ne manjka. Na zelenih pašnikih mi daje ležišče; k vodam počitka me vodi." (Ps 23,1-2)
Zanimivo je, da ko beremo ta psalm, ne upoštevamo vedno dejstva, da Bog to vedno počne. Njegova previdnost je stalna, vedno prisotna, "ponavljajoča se". Tako kot zeleni pašniki in vode počitka je Božja skrb stalen refren v Svetem pismu, ki nam vsem ponuja tolažilno zagotovilo.
Ko se zalotite, da otroku že stotič berete isto pravljico za lahko noč, se spomnite na moč ponavljanja. To ni znak stagnacije, ampak dokaz trajnih resnic, ki oblikujejo naš človeški svet. Sprejmite ponavljanje in dovolite njegovemu ritmu, da poglobi vaše življenje.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.
