Ste že kdaj slišali, da bolj ko neko stvar ponavljamo, bolj postaja resnična? Tudi v moji terapevtski sobi slišim kar nekaj takih samozavestih izjav. Nekatere med njimi se tudi na splošno v javnosti pavšalno pojavljajo in postajajo "splošna dejstva".
V resnici pa so zmotna. Če jim verjamemo, lahko povzročajo nezadovoljstvo in nepotrebne stiske v zakonskih odnosih. Pogosto so nepremišljena in predvsem črno-bela. V nadaljevanju jih nekaj postavljam pod vprašaj in vabim k vnovičnemu razmisleku.
1Jaz že vse vem in te zelo dobro poznam.
Prav gotovo o zakoncu vemo veliko stvari. In zagotovo poznamo stvari o njem, ki jih ne ve nihče drug. Vprašanje pa je, ali res o njem vemo vse. Bodimo iskreni. Koliko zares poznamo in razumemo celo sami sebe? Dejstvo je, da smo nedokončani in neodkriti. O sebi in drugem lahko odkrivamo vedno nove plasti in se tudi stalno spreminjamo.
Ko moža ali ženo pospravimo v predalčke, se hkrati odrečemo živosti, novim možnostim in potencialom. In prekinemo stik med nama.
Pomisli, kako se počutiš, če slišiš od svojega zakonca stavke: "Zanimaš me. Kako je to pri tebi? Radoveden sem." Ali pa: "Ne govori. Saj že vse vem."
Priporočam držo spoštljive radovednosti in čudenja. Drug drugega tako spodbujata k rasti in samozavedanju. Partnerski odnos pa ohranjata živ in povezan.
2Če me ima rad/a, bo vedel/a kaj potrebujem.
To zmotno prepričanje je povzročilo že veliko razočaranj in razhodov. Ljubezni drugega ne moremo meriti s tem, kako natančno ugane in izpolni naše potrebe. Drugi tega enostavno ne more vedeti, če mu ne povemo. Večkrat. V resnici so taka pričakovanja še usedline iz otroštva, ko smo bili res povsem nemočni in so drugi morali ugibati, kaj potrebujemo.
Odrasti pomeni tudi prevzeti odgovornost za svoje potrebe in pričakovanja. Kaj to pomeni? Naprej je treba pri sebi raziskati, kaj v resnici želimo in potrebujemo.
Že tukaj se pogosto zatakne. Drugo odraslo dejanje je to prijazno izraziti in prositi za pomoč ali uslugo. In nazadnje sprejeti dejstvo, da ni "vse o meni". Tudi drugi ima želje in potrebe. Ni vedno pravi čas za vse. In včasih je rast tudi to, da ne dobim vsega. Pogovarjajta se o svojih potrebah in pričakovanjih. Za njimi se pogosto skrivajo še neodkrite zgodbe in potenciali.
3Tak/a pač sem. Sprejmi me.
Biti sprejet in ljubljen z vsemi kvalitetami in pomanjkljivostmi je naše najgloblje hrepenenje. Sprejemati drug drugega na tak način je prav gotovo dejanje ljubezni. Pa vendar. Pogosto zaznavam to izjavo kot izgovor za lenobo in prelaganje odgovornosti. "Če sem pač tak/a, potem mi ni nič treba. Samo na tebi je, da me sprejmeš. Ali pa me pač nimaš dovolj rad/a." Uh. Veliko je tega.
Zakonca v odnosu vseskozi drug drugemu pritiskata ravno na tiste točke, kjer je še priložnost za rast. In to je včasih vsaj moteče, če ne boleče. Včasih je lažje vztrajati pri starem, kot pa sprejemati odgovornost in se spreminjati. Pa vendar je bolje reči: "V tem trenutku je to vse, kar zmorem. Vendar želim razumeti, kje lahko še zrastem. Pomagaj mi." Ni lahko. Je pa odraslo.
4Dober odnos je odnos brez konfliktov.
Sploh ni res. Konflikti so povsem naravni in niso znak konca odnosa. Ravno nasprotno. V resnici so lahko korak naprej in pot do globlje povezanosti. Res pa je, da so konflikti neprijetni in boleči, ko se dogajajo. Z veliko gotovostjo lahko trdim, da večina parov ne zna pravilno reševati konfliktov. Ker jih rešuje spontano ali pa brez pravega razumevanja uporabljajo sicer zelo uporabne tehnike.
Z branjenjem, napadom, umikom, izogibanjem, prelaganjem, iskanjem kompromisov itd. Neverjetno veliko zgrešenih načinov zaznavam, tudi med "popolnimi" pari.
Spreminjanje konfliktov v medsebojno rast je umetnost. Zato spodbujam stalno učenje na tem področju. Konflikt je v resnici rast, ki se želi zgoditi.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
