Ste za družinski izlet? Raziščite manj oblegane kotičke v Posočju

Posočje je v zadnjih letih postalo za naš okus turistično preveč oblegano območje. Pa vendar še najdemo kotičke, kamor množice skoraj ne zaidejo. Večina obišče zelo znan izvir Soče, naprej v dolino Suhega potoka pa se ne podajo. Naš tokratni cilj so Zapotoški slapovi, kar je drugo poimenovanje za slapove Suhega potoka.

Mi smo na pot krenili zgodaj zjutraj, da smo izkoristili priložnost in obiskali še izvir reke Soče (ki je sicer tako zelo obljuden, da je srečevanje na koncu poti skoraj nemogoče). Jutranja ura se obrestuje, saj smo bili pri izviru sami.

Za naš izlet smo se vrnili do koče in se od tam odpeljali še dva kilometra naprej po makadamski cesti v zatrep Zadnje Trente, kjer smo parkirali pred zapornico.

Smerne table nas usmerijo v široko gruščnato strugo Suhega potoka, po kateri teče potok le ob večjem deževju. Da so mu nadeli popolnoma ustrezno ime, smo se prepričali tudi sami, saj v času našega obiska ni bilo niti sledi o vodi. A naplavljeno drevje in kamenje so neme priče, da je hudourniška struga tega potoka kdaj tudi zelo bogata z vodo.

Po zapornici nadaljujemo rahlo levo po cesti, desno na skali pa vidimo oznake za zavetišče pod Špičkom in Jalovec. Markirana pot preči strugo in poteka po njeni levi strani. Steza tu ni vidna, zato smo pozorni na lesen stebriček s smerokazi na drugi strani. Položna pot najprej vodi mimo nekaj zasebnih hišic in nato skozi gozd.

Hoja je lagodna, zato jo tudi najmlajši zmorejo prehoditi sami. Opazimo tudi precej podrtih dreves, ki so posledica snežnih plazov. Nekoliko pozneje pridemo do označenega razpotja, kjer se desno nadaljuje markirana pot proti planini Zapotok in Bavškemu Grintavcu. Tu zapustimo omenjeno pot in se usmerimo levo za Zapotoške slapove. Ko struga postane vodnata, jo na primernem mestu prečimo.

Kmalu za skalnatim robom opazimo prvi 15-metrski slap, ki pada v turkizen tolmunček. Med potjo se do struge lahko večkrat spustimo in občudujemo tolmunčke, ki očarajo s svojo prelepo zeleno barvo.

Če želimo pot nadaljevati do ostalih slapov, se vrnemo nekoliko nazaj in na levi poiščemo ozko stezo, ki delno vodi po melišču. Tam se strmeje vzpenjamo in pridemo nad prvi slap, ki si ga z nekaj previdnosti ogledamo z razglednih točk ob poti.

Ko premagamo rob pobočja, postane pot bolj vidna in lepo uhojena. Nadaljujemo skozi gozd in s poti opazimo še dva manjša slapiča s tolmunom. Kmalu pridemo tudi do naslednjega, nekoliko večjega dvojnega slapu, ki je nekoliko nižje pod potjo, tako da se je vredno do struge spustiti že nekoliko prej. Omenjen slap si ogledamo povsem od blizu in naredimo nekaj spominskih fotografij.

Po ogledu se vrnemo do uhojene poti in nadaljujemo z vzponom skozi gozd. Ko smo nad omenjenim dvojnim slapom, pot zavije v levo in se spusti k strugi potoka. Na mestu, kjer se spustimo proti strugi potoka, se desno odcepi pot, ki vodi do razgledne točke, od koder je viden največji slap.

Omenjena pot v nadaljevanju postane zelo slabo vidna. Hodimo povsem ob potoku in ga pozneje prečimo na levo stran, kjer opazimo bolje uhojeno stezo. Tu se odpre pogled na mogočen zgornji slap.

Steza se kmalu konča, in če se želimo povzpeti do tolmuna pod zgornjim slapom, moramo nadaljevati po strugi. To je mogoče le, če v potoku ni veliko vode. Tudi v tem primeru pa je zadnji vzpon zelo zahteven in vodi po spolzki skali.

Zaradi vlažnih skal so potrebne izkušnje za gibanje po skalnatem in strmem svetu. Pot za manj izkušene ni primerna. Splezamo čez skalni skok in že se znajdemo med mogočnimi stenami, preko katerih prši zadnji Zapotoški slap. Slap se vmes razcepi na več pramenov in predstavlja čudovit zaključek Zadnje Trente.

Do avtomobila se vrnemo po isti poti.

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.