Mel Kovic prihaja iz Mirna pri Gorici. V sebi poleg velike gorečnosti za duhovniški poklic med drugim nosi nekaj primorske lahkotnosti, neposrednosti, iskrivosti. Za tiste, ki morda ne veste: oče je tata, babica je nona. Tudi v tem intervjuju, ki je nastal v malce manj formalnem okolju, na kavi.
Če se za začetek pomudiva pri vašem imenu. Poleg vas ime Mel nosi še 24 Slovencev. Kdo je bil navdih zanj?
Mel Gibson, on je mami zelo všeč. Vsi si me zapomnijo, če drugega ne, po imenu. Mami sem večkrat rekel, da sem rojen na god Janeza od Križa. Lahko bi bil vsaj Jan. 😉 Ko ji to pravim, je malo jezna, a težav s svojim imenom nimam.
Vaš zavetnik je Melhior, eden od Svetih treh kraljev. Kako se zgledujete po njih?
Sledil je luči v Betlehem, v neznano. Niso vedeli, kdo natančno se je tam rodil. Imeli so dovolj ponižnosti, da so sprejeli dejstvo, da je kralj, Bog rojen v nekem hlevu. Ni ustrezal standardom. Judje ga niso sprejeli, čeprav so poznali svete spise. Trije modri z drugega konca sveta pa so se poklonili Kristusu.
Na številnih slikah so prikazani, kako snemajo krono z glave, da se klanjajo pravemu Kralju. So zgled ponižnosti, zvestobe in hoje za Kristusom. Tudi jaz prosim za to modrost, da bi znal slediti Kristusu, naši Luči, in tudi ljudi potem voditi k Njej.
Spoznajte tudi novomašnika Luko Jesenka in Gregorja Markelca
Dojemate to hojo proti Luči v neznano tudi kot simboliko današnjega časa, ko v družbi biti veren ni več prevladujoče in prestižno?
Treba je iti proti toku. Današnji tok ne teče v pravo smer, ne teče k Bogu. Če ne bi šli proti toku in bi nam vsi samo ploskali za to, kar delamo, bi to pomenilo, da smo zelo slabi kristjani, ker smo se navzeli duha tega sveta. Mi pa živimo po drugem, Božjem duhu, ki ga svet ne spozna.
Ne prihajate iz zelo verne družine. Kako ste stkali odnos z Bogom v otroških in mladostniških letih?
Krstili so me bolj zaradi tradicije kot iz osebnega prepričanja. Moja mama ni verna in je skoraj malo ponosna na to. Pred kratkim sem ji dejal, da je morda čas, da se počasi spreobrne. Le nasmejala se je. 😊 Tata je bolj, kot jaz temu pravim, "šunka kristjan". K maši gre le za praznike, podobno brat.
Nona me je naučila prvih molitev. Veliko mi je dal verouk. Imeli smo dobre katehete in župnika, ki je znal govoriti z živo vero. To me je pritegnilo in prepričalo. Že od mladih nog sem imel v zavesti, da Bog je, da nad nami bdi nekdo, ki nas ima rad in nam želi dobro. To sem potem poglabljal, na fakulteti tudi teoretično, zdaj na župniji tudi v praksi in dejanjih. Imel sem lepo otroštvo.
Zakaj ste vztrajali in hodili k maši, če bi lahko ob nedeljah zjutraj spali, še zlasti, ker pravite, da niste ravno jutranji človek?
O, pa sem k maši hodil prav zjutraj. Edini dan v tednu, ko sem sam vstal, je bila nedelja. To sem imel v sebi, vera je Božji dar. Hvaležen sem, da mi je dan. To je privilegij. Nekoč sem zbolel, ni me bilo k maši.
Takratni župnik Ciril me je poklical, kako sem, ali je vse v redu. Osebni stik in njegovo duhovniško življenje sta me prepričala. Duhovniki so tisti, ki lahko največ storijo za nove duhovniške poklice. Ko vidiš, da je nekdo izpolnjen, srečen v svojem poklicu, te to pritegne.
Kaj se vas je še posebej dotaknilo?
Spomnim se priprave na prvo sveto obhajilo, te otroške vere v Jezusovo navzočnost v Najsvetejšem. To sem začutil tudi pri župniku, s kakšnim veseljem je to razlagal, maševal, pridigal. Videlo se je, da je pripravljen. Zgled te pritegne.
Kako so se odzvali doma, ko ste oznanili, da se podajate v duhovniški poklic?
Mama je rekla pojdi, če boš ti srečen, ni problema. Pa ni verna. Oče ni bil najbolj zadovoljen, on je mislil, da bi jaz prevzel podjetje. Potem se je sprijaznil, zdaj je ponosen. Brat je bil vesel. Nona pa itak. Ali moli zame? Seveda!
Kdaj vas je dosegel Božji klic?
Konec devetega razreda. Prvi dve leti srednje šole sem se ga otepal. Prvi dvom je bil celibat. To žrtev je treba sprejeti. Potem se mi je kar malo odprlo. Spraševal sem se tudi, kako bom živel pokorščino, šel tja, kamor mi bo rekel škof …
Doma imate uspešno družinsko podjetje. Gotovo bi lahko stopili na lagodnejšo pot, kot je duhovniški poklic. A niste.
Da, lahko bi živel lagodno. Zdaj gledam mlajšega brata, marljivo dela v domačem podjetju. Verjetno bi jaz enako. A ni mi žal, vem, da bom v duhovništvu izpolnjen. Bog me kliče sem. Kljub vsemu je bila žrtev.
Na Primorskem duhovniki živijo malo drugače kot drugje. Bistveno lažje bi bilo ostati doma. A zdaj sem srečen. Bog mi je dal talente, da bi bil dober duhovnik, ne dober trgovec. Lahko pa svoje izkušnje in to, kar mi je bilo položeno v zibelko, uporabim tudi za to, da bom dober duhovnik.
Koliko trgovske žilice je v vas?
Oče je imel zelo preprosto logiko. Fanta je treba naučiti delati vse. Začel sem s pometanjem skladišča. Nato sem zlagal zabojčke in tako naprej. Že od šestega ali sedmega razreda sem pomagal pri odkupu češenj od lokalnih kmetov. V tistem času sem sem veliko naučil tudi glede komunikacije z ljudmi. Konec osnovne šole sem začel delati z računi in dobavnicami ter v trgovini.
Ko sem bil v bogoslovju, sem med poletnimi počitnicami mami pomagal vnašati podatke v računalnik in podobno. Oče me je vedno učil poštenosti pri nakupih in prodajah. Ne bom prodajal sadja in zelenjave, ampak bom trgoval z darovi, da čim več pridobim za druge.
Kako (ne)navadno se vam zdi, da duhovniški poklic zraste v podpovprečno verni družini?
Pojdite v semenišče, poglejte, kakšni smo, in ugotovili boste, da ima Bog zelo dober smisel za humor. Iz tako različnih okolij in družin smo, da se človek le čudi, kako smo pristali tam. Vsak od nas ima neke talente za gradnjo Božjega kraljestva na tem svetu in da pomaga Cerkvi rasti. A to mora biti delo za Kristusa, ne zase.
Kako ste se izvlekli, ko vas je v bogoslovju zajelo obdobje krize?
Zelo mi je pomagalo to, da sem se spomnil, zakaj sem poklican, da sem tukaj zato, da bi služil ljudem. In to te potem potegne naprej. In spomini. Zadnjič sem na mladinski skupini razlagal, kako pomembno se je spominjati velikih Božjih del v našem življenju.
In res, če samo pogledamo sveto mašo, ko duhovnik moli, spominjamo se Kristusove smrti in trpljenja, zmagoslavnega vstajenja, vnebohoda. Spominjamo se in kličemo neprestano v spomin. In iz teh pozitivnih spominov, iz teh Božjih del živeti, tudi ko je malo suša, to je potrebno.
Pred letom ste za Družinin spletni portal dejali, da ste glede Cerkve zelo optimistični. Čeprav statistika večinoma ne podpira vaše teze.
Ni vse v številkah. Pravzaprav ni nič. Na začetku je 12 apostolov evangelij poneslo po vsem svetu. In še danes ga ponašamo in ga bomo še. Zgodovina Cerkve je polna krivulj. To ni nič takšnega, da bi morali biti pesimisti.
Če ne stopiš na pot z upanjem v Kristusa … Cerkev bo obstala, šla naprej. Hodim na veliko duhovniških pogrebov. Bil sem na več pogrebih kot novih mašah. Prepričan sem, da ko bom star, bom hodil na nove maše. In jih bo več kot pogrebov. Mislim, da se bo trend počasi obrnil.
Res?
Mladi iščejo, a ta svet jim ne ponuja odgovorov. Svet, kjer je vse irelevantno, kjer niti spol ni več določen, ni svet, v katerem bi človek z lahkoto živel. Cerkev pa ponuja sporočilo upanja, veselja. Stvar se bo obrnila. Ne smemo pa vsega gledati in soditi negativno.
Kako bi mladim prinesli sporočilo upanja, vstajenja? Nekateri so daleč od oltarja ali cerkvenih vrat.
Res je. Temu, kar delamo, je treba dati smisel. Vsak petek na mladinski skupini razlagam nedeljsko Božjo besedo. Večina mladincev hodi redno k maši. Z razlagami razumejo ozadje. Z aktualizacijo evangelij poskušamo plasirati v današnje življenje. Kako naj si s tem pomagam, kar nas uči Kristus? Spodbujam gradnjo občestva.
Malo nas je, a bodimo povezani, pomagajmo si. Smo na skupni poti vere. Ko vidijo nekoga, ki je star le malo več od njih, in je vesel, srečen, zadovoljen, jih to prepriča. Lahko je pridiga še tako odlična, a če zadaj ni zgleda in veselja, ne boš prepričal nikogar.
Kje pa je treba poiskati pogum za izstop iz mehurčka podobno mislečih?
Mladi potrebujejo malo spodbude. Ne pusti, da te tolčejo po glavi. Poglej v zgodovino Cerkve, koliko mučencev imamo, ki so dali življenje za Kristusa. Tudi ti pričuj, naj te ne bo strah. Garancijo večnega življenja imaš – Kristusa.
Če na župniji, kamor boste poslani, ne bo gospodinje, katero opravilo vam najmanj diši?
Kuhanje. V tem sem res slab. Jajca si že pripravim, kakšno pico bi tudi znal narediti in kaj na žaru. Tam bi se pa moje kuharsko znanje ustavilo.
Služiti Kristusu je lepo, ker …
… si na koncu izpolnjen, srečen ter lahko nekaj velikega in lepega narediš tudi za druge.
