Ana je nenačrtovano zanosila. “Bog je kot navigacija, ki preračunava, ko zaviješ s poti”

Ana Hrbljan iz Ljubljane s svojim pričevanjem dokazuje, da imajo tudi nekoliko bolj ovinkaste poti v življenju svoj namen in jih je mogoče uspešno prevoziti, četudi v drugačni prestavi.

Pri 24 letih je nenačrtovano zanosila. "S tem fantom nikoli nisva bila skupaj, imela pa sva v redu odnos. Zgodilo se je enkrat. Nihče od naju ni nameraval nadaljevati odnosa. Naslednjič sva se slišala šele potem, ko sem mu povedala, da sem noseča," pripoveduje.

Tudi njo je novica šokirala. "Nisem bila zmožna dojeti, kaj se dogaja. Še kaka dva meseca po tem sem bila čisto raztresena, bilo je zelo težko obdobje." Kako pa je novico sprejel otrokov oče? "Povedala sem mu takoj, ko sem izvedela. Bil je za splav, pogovoril se je s svojimi starši, ki so ga podprli v njegovi odločitvi. Tudi sama sem veliko razmišljala o splavu," priznava.

Zavedala se je, da bo v primeru, da otroka obdrži, zanj morala skrbeti sama. Poudarja, da ob tem z njegove strani ni nikoli čutila nobenega pritiska ali nesramnega odnosa. "Vedela sem, da v primeru, da se otrok rodi, on ne želi imeti nič z njim. Razumem pa, da je bila situacija tudi zanj zelo težka."

Vrnimo se še malo k Aninim občutjem. Spominja se, da se je počutila nepripravljeno, nezrelo in ne na mestu, ko bi lahko skrbela še za nekoga drugega. "Sicer sem odgovorna in znam poskrbeti za druge, kot animatorka in trenerka sem veliko delala z otroki in sem uživala, ampak sem se vedno zavedala, da sem zanje odgovorna le določen čas. Tvoj otrok pa za vedno postane tvoje odgovornost. Vedno se boš spraševal, kje je, kaj dela, ali je v redu. Tega me je bilo zelo strah. Veliko mi jih je govorilo: saj ti imaš zelo rada otroke. To sploh ni bil problem. Večja poanta je biti nekomu dober zgled, biti ves čas odgovoren zanj."

Pred tem ji je bilo samoumevno, da bi v takšni situaciji obdržala otroka. "Ampak ko se znajdeš v tej situaciji, ni tako preprosto," pripoveduje. "Splav se mi je zdel racionalna odločitev zame, zanj in za otroka. Hkrati se mi je zdelo, da bi mi bilo ob tem izjemno težko, ne vem, kako bi lahko živela naprej s tem in hkrati delala z otroki. Če bi me vprašali pred petimi leti, bi rekla, da si ne želim otrok, če bi jih že imela, pa bi jih imela z nekom, s komer bi lahko bila zgled pristne ljubezni. Zdelo se mi je, da tudi otrok ne bi dobil nič dobrega iz te situacije."

Ob preigravanju najrazličnejših možnih scenarijev je Ana sprejela verjetno najbolj pogumno odločitev v svojem življenju: da kljub situaciji donosi in rodi otroka. Ob tem si je puščala odprto možnost o posvojitvi. "Če ne bi imela tolikšne podpore, bi se mi posvojitev zdela bolj realna opcija."

Od svoje družine je prejela veliko podpore, predvsem mamine. "Spodbujala me je, da mi bo pomagala pri skrbi za otroka." Pojasnjuje, da ji je veliko pomenilo tudi očetovo mnenje, čeprav se zaradi poškodbe glave pred leti spopada z demenco. Ob strani so ji stali prijatelji in soigralke.

Nekaj tednov pred porodom je fantu sporočila, da je otroka obdržala in se bo vsak čas rodil, on pa ima kot oče vedno možnost, da naveže stik z njim, če si kdaj premisli. "Edini moj 'pritisk' nanj je bil, da uradno prizna očetovstvo, tudi če ne želi stikov z njo. Sprva sem zelo kolebala, ali naj se sploh borim za to ali ne. Izhajala sem iz tega, kaj bi bilo najbolje za otroka. Situacijo sem hotela reševati na miren način, brez zamer, nisem želela pritiskati nanj ali česarkoli pogojevati. Zdi se mi, da bi v nasprotnem primeru lahko vplivala na kakršenkoli potencialen odnos, ki bi ga on enkrat lahko imel z otrokom."

Vso srednjo šolo in prva leta na faksu je bila aktivna animatorka, birmanska voditeljica in nasploh aktivna župljanka na Rakovniku. Pripoveduje, da se je od župnijskega dogajanja po malem oddaljila že malo pred korono, v času nosečnosti pa ji je bilo izjemno težko priti nazaj.

"Prej sem bila 'pridna', zgled mladim, jim skušala predati neke vrednote, nato me nekaj časa ni bilo, vrnila sem se noseča. Bilo mi je grozno nerodno. Dolgo časa nisem z nikomer delila novice o nosečnosti. Maja tistega leta sem začela pogosteje hoditi k šmarnicam in kar nekajkrat sem takoj po koncu odhitela iz cerkve, da se mi ne bi bilo treba z nikomer srečati."

Ob tem nadaljuje: "Zavedala sem se, da so strah, kaj bodo govorili, sram in obsojanje moja občutja, čeprav me drugi morda niso zares obsojali. Pravzaprav sem vedno dobila zelo pozitivne odzive. Ko sem prijateljici potarnala, kakšen zgled sem ob tem, me je opogumila z besedami, da sem lahko zgled v tem, da sem v takšni situaciji obdržala otroka. Morda je ta zgled še toliko bolj pomemben. Ko se kristjani znajdemo v neki točki, ko smo očitno naredili nekaj narobe, je morda še bolj pomembno, kako se v takšni situaciji odzovemo. Kakorkoli obrneš, vsi delamo napake." Pozitivni odzivi in spodbudne besede so Ani ogromno pomenili.

Junija 2022 je Ana rodila hčerko Paulino, ki je malce zamujala na svet. Hvaležna je, da je porod potekal gladko in tudi hitro minil. "Ob njenem rojstvu nisem bila tako zelo preplavljena s čustvi. Mi je bila pa od vsega začetka zelo lepa," pove ljubeče in z nasmehom. Čeprav je bila v porodni sobi sama, je imela ob sebi skrbno zdravstveno osebje, ki je poskrbelo tudi za prvo fotografijo skupnih trenutkov s hčerkico.

Ob tem se je zgodil še en preobrat, saj je po slabem letu želel dekličin oče postati del hčerinega življenja. "Ta odnos je potem zelo napredoval in danes imamo stike," je za najboljši možen razplet za Paulino hvaležna Ana. "O vseh srečanjih in preživljanju časa z njo se sama dogovarjava in to dobro funkcionira."

Kot mamica samohranilka niti za trenutek ne potarna o prvih tegobah materinstva. Pripoveduje, da je bila Paulina že od začetka potrpežljiva dojenčica, ki je lepo spala. "Prvega pol leta meni iskreno ni bilo tako naporno. Ogromno mi je pomagala mami, popazila jo je na primer za 15 minut, da sem se lahko v miru stuširala." Priznava, da ima več izzivov sedaj, ko je mama dvoletnice. "Borimo se s trmo in večernim uspavanjem. Je zelo navihana in nagajiva punčka."

Živita v družinski hiši staršev, kjer si je že prej uredila ločeno stanovanje. "Imava svoj prostor, kamor se lahko umakneva, hkrati imava babico blizu. Kar se materialnega in finančnega vidika tiče, nisem imela nikoli velikega strahu."

Preden je zanosila, je Ana več let redno trenirala košarko, svoje znanje je prenašala tudi na mlajše generacije. Med nosečnostjo je morala s svojimi treningi prekiniti, v zadnjem obdobju spet trenira. Ob tem zaključuje še študij fizioterapije, vse svoje obveznosti pa prilagaja skrbi za hčerkico. Čim več nujnih stvari poskuša opraviti v dopoldanskem času, ko je Paulina v vrtcu. Ima precej prilagodljiv urnik, na pomoč ji priskoči mama, Paulinini krstni botrici ali pa takrat preživlja čas z očetom. Kadar le lahko, jo vzame s sabo po opravkih.

Sicer pa ne glede na vreme veliko časa preživljata zunaj, v naravi. "Trenutno so aktualna igrala, voziva se s kolesom, skupaj greva na 'kavico' ali sladoled. Kdaj se nama na sprehodu pridružijo prijatelji. Veliko sva skupaj. Hočem ji privzgojiti preprostost, uživati v malih stvareh in trenutku."

Seveda se kdaj vpraša, kakšno bi bilo njeno življenje danes, če se ne bi zgodila nosečnost, toda ob tem poudarja. "Ničesar ne obžalujem, prav sem se odločila. Če ne bi postala mama, v življenju ne bi toliko napredovala, kot sem zdaj. Sem na veliko boljši točki v življenju, dobila sem več motivacije za študij. Življenje se mi je obrnilo na glavo, nikakor pa ne na slabše."

Ob tem, kar je prestala, se je predrugačila tudi njena osebna vera. "Že prej sem tolikokrat videla, kako mi je vera pomagala. Vem, da kakšnih stvari nisem naredila samo zaradi sebe, ampak je nekdo posegel vmes. V tej situaciji sem se naučila, da ne morem vsega planirati in se pripraviti vnaprej. Zdaj vidim, da se da rešiti prav vse. Postopoma spoznaš, za kaj se je dobro sekirati danes in kaj pustiti, da se odvije, kakor se odvije. V mojem primeru se je odvila najboljša možna verzija."

Tolaži jo misel, da Bog nikoli ne bo pozabil nanjo, ne glede na vse. "Bog je kot navigacija, ki preračunava, ko zaviješ s poti. Verjamem, da imamo vsi cilj, poti do tja so pa različne. Tudi če zaviješ v napačno smer, je Bog vedno tukaj zate in ti je pripravljen pomagati, ne glede na situacijo. Na tebi je, kako se boš odločil."

"V nekem obdobju sem si očitala, kaj vse sem naredila narobe, zato me Bog kaznuje. Daleč od tega! Kdo me morda res obsoja, toda vem, da me Jezus ne bi nikoli in mi bo vedno dal novo priložnost. To je stvar, ki me pomirja. Tudi Paulino hočem naučiti, naj išče Jezusa v ljudeh in da je lahko ona kažipot nekomu, da najde Jezusa. In da bi znala biti podobna Jezusu v odnosu do bližnjega."