Poljakinja Dorota Liss je učiteljica, trenerka v šoli za starše in vzgojitelje, mati svojim petim otrokom in marsikateremu otroku v rejništvu.
Ljudje pogosto verjamejo, da morate imeti junaške sposobnosti, da postanete rejnik. Bojijo se tega ali pa si mislijo, da ne morejo biti kos svojim otrokom, kaj šele posvojenim. Kdo je po vašem mnenju primeren za rejnika?
Mislim, da je primerna tista oseba, ki se želi učiti, ki ima nekaj poguma in veliko srce. Če svojim otrokom niste kos, vas vabimo na šolske delavnice za starše. To ni ovira. Najprej se moraš naučiti ravnati z otroki, potem pa lahko sprejmeš več otrok.
Pri opravljanju tečaja za rejniško družino se še ne odločite dokončno, da boste postali rejniki. Preverili boste, ali si to res želite početi v življenju. To je uvod, v katerem lahko ugotovite, ali je to vaša pot. In tečaj vam bo zagotovo pomagal pri boljšem ravnanju z lastnimi otroki. Zahvaljujoč temu ste lahko prepričani, da lahko svoj dom delite z otrokom, ki ga potrebuje.
Torej ti nihče ne reče: "Poslušaj, ti absolutno nisi primeren, na to ne bi smel niti pomisliti!"?
Mislim, da če ima nekdo v srcu tako željo pomagati otrokom s težavami, zapuščenim otrokom, se tega lahko nauči. Seveda pa država postavlja določene pogoje – skrbnik mora biti samostojen, iznajdljiv, imeti mora ustrezne stanovanjske in finančne pogoje, saj običajno začnemo kot neprofesionalna rejniška družina, zato moramo imeti tudi sredstva za lastno vzdrževanje.
Ste mati mnogih otrok. Imate otroke, ki ste jih rodili, imate pa tudi otroke, ki so v nekem trenutku prišli v vaš dom. Kako to, da ste svoj dom odprli drugim otrokom, ko pa ste imeli že toliko svojih?
Rodila sem pet otrok in naša hiša je postala dom mnogih drugih. En otrok je prišel za nekaj mesecev, drugi za nekaj let, eden za vedno. V našem domu smo imeli veselje gostiti tudi sedem otrok iz družinske sirotišnice, tako da jih je bilo kar nekaj.
Z možem sva se odločila skupaj, to je bila najina skupna želja, ki se je rodila naravno. Čutila sva, da si jo lahko deliva, ker sva imela veliko hišo in sva se kar dobro spopadala z otroki. Menim, da mora biti to vedno skupna odločitev zakoncev.
Naj omenim, da lahko rejnik postane tudi samska oseba. Na našem tečaju je bila gospa, ki je bila sama in je k sebi vzela najstnika (starejši otroci imajo manj možnosti).
Ker je tečaj trajal kar dolgo, sva imela dovolj časa, da sva poglobljeno razmišljala o želji po rejništvu. Bila sva pred težko odločitvijo, ker sem sama želela kratkotrajno oskrbo, torej nujno oskrbo – ne dlje kot 12 mesecev, moj mož pa je želel dolgoročno skrbništvo. Bog je bil tisti, ki naju je pomiril in nama pokazal pravo odločitev.
Ko sva dobila prvega rejniškega otroka, sem mislila, da ga bova vzela v kratkotrajno varstvo. Izkazalo se je, da bo z nami ostal za vedno. Povedali so nam, da gre za otroka, ki potrebuje nego, operacijo in rehabilitacijo. A izkazalo se je, da se je rehabilitacija zavlekla, okrevanje je trajalo leta, zbližali smo se in odločila sva se, da otrok ostane pri nas.
Kakšne izzive to predstavlja?
Moramo upoštevati, da imajo vsi otroci, ki pristanejo v rejništvu, težko preteklost. Tudi če gre za novorojenčka, je to otrok, ki so ga starši zavrnili, zato so te prve osnovne vezi presekane.
Zato se ti otroci zelo pogosto ne morejo spoprijeti s svojimi čustvi ali pa se z njimi spopadajo na neprimeren način, na primer agresivno do drugih ljudi ali samega sebe. Otrok ta čustva težko ubesedi, tudi starejši otrok težko pove, kaj doživlja.
Predstavljajte si, da bi petletnik rekel: "Jezen sem na svoje starše, ker so me zapustili." Ni sposoben oblikovati takšne misli.
Vendar so ta čustva v njem in se sproščajo v nasilnem vedenju. Kaj narediti s tem? Takrat sem naletela na metodo, imenovano "izvirna igra". Vsak od nas ima potrebo po primarnem, fizičnem stiku in izražanju čustev. Je fizična igra, ki poteka v varnih pogojih, na primer na vzmetnici.
Gre za to, da lahko otrok pride v to igro s katerimkoli čustvom, s kakršnimkoli občutkom; lahko je to zavrnitev, bes, žalost ali prekipevanje od energije. Odrasli se nauči, kako se soočiti na primer s fizičnim napadom ali izbruhom, otroka razbremeniti in mu dati možnost, da se sprosti in umiri. Zahvaljujoč tej igri pridobi občutek varnosti in zaupanja. To so občutki, potrebni za pravilen razvoj.
Čustva, še posebej težka, se izražajo v vedenju. Torej pri tej igri fizično predelaš čustva?
Ja, otroci s težkimi čustvi imajo izjemno veliko energije. Lahko grizejo ali se tepejo. Po osnovnem usposabljanju z "izvirno igro" odrasla oseba postane soigralec. Ve, kako ravnati, da otrok ne poškoduje odraslega ali sebe. Zna ga ujeti in varno spraviti na žimnico. In nekje na poti, med igro, se čustva spremenijo.
Jeza, zapuščenost, bes, obup, tesnoba se spremenijo v občutek varnosti, veselja in ljubezni. Konkretno govoriti o tem je velika stvar, a "izvirna igra" je dober način za vsakega starša, ki se ne more spopasti z otrokovim agresivnim vedenjem ali močnimi občutki.
Kaj se zgodi, če se rejniški otrok psihotično vede? Vem, da se dogajajo tudi takšne težave.
Gre za kompleksen odnos. Ko pride otrok k nam v rejništvo, moramo upoštevati, da se bo njegova stiska, kakršnakoli že bo, zlila z našimi različnimi težavami.
Imela sem situacijo, ko je eden od otrok, ki je prišel k nam v rejništvo, sprožil moje travme iz otroštva. In na žalost se je to zgodilo na nezavedni ravni. Pojavile so se težave. Najprej sem poskušala to nekako sama popraviti, pa ni šlo. Končno sem začela iskati pomoč in začela obiskovati terapijo.
Na terapiji sem bila dve leti in moram reči, da je zaradi te terapije moje življenje veliko bolj zrelo, bolj odgovorno, a tudi veliko, veliko srečnejše. Če ne bi bilo tega otroka, bi te moje travme ostale močno zakoreninjene v moji podzavesti.
Preden sem šla na terapijo, sem imela v glavi, da se moram sama spoprijeti s tem, in to je bila velika napaka. Nekaterih stvari človek ne zmore predelati sam. Posledično nisem mogla pomagati otroku, za katerega sem bila odgovorna. In izkazalo se je, da ne morem pomagati, dokler si ne pomagam sama.
Je to potem univerzalen recept? Če imate problem, s katerim se ne morete soočiti ali ga rešiti, morate prositi za pomoč?
Če vidim, da se v meni dogaja nekaj slabega, poskušam ugotoviti, zakaj je tako, in to poskušam spremeniti, se o tem kaj naučim in morda je to dovolj. Če pa se izkaže, da kljub iskreni, dobri volji in trudu še vedno ne gre, je to jasen znak, da se splača prositi za pomoč.
Biti rejnik je neprecenljiva priložnost za osebni razvoj. Kot rejnik imaš dostop do zelo dobrega usposabljanja. Med enim od njih sem slišala nekaj, kar je korenito spremenilo moj način razmišljanja. Psihiater je rekel, da ima vsak človek preteklost, a le nekateri imajo zgodovino.
Ko to razumeš, spremeni človeka. Preteklost ima svoje lastnosti, še vedno vpliva na nas, čeprav morda ne vemo, kako. Tega ne razumemo, ne spomnimo se. Zgodovina pa je preteklost, ubesedena, nekaj, kar je poimenovano. Nekaj, na kar lahko postavimo piko.
Kot da se nečesa spomnim ali začnem delovati na določen način in si rečem: "Aha, vem, od kod to prihaja, vem, za kaj gre, in vem, kako se s tem soočiti." Povedala sem, ubesedila, vem, kako vpliva name. Ni več zmede, ko ne vem, zakaj reagiram na določen način. Zahvaljujoč rejništvu rastem v svoji človečnosti.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.
