Vedno sem si želel pogovarjati se z velikimi osebnostmi iz zgodovine, ki me s svojo vero, pokončnostjo in zagnanostjo posebej nagovarjajo. Prva priložnost se je ponudila ob praznovanju 1500-letnice prihoda sv. Nazarija v Koper in prav toliko letnici ustanovitve škofije. Odločil sem se, da zapišem, kako si predstavljam intervju z njim.
Veljate za prvega koprskega škofa. Da kar na začetku razčistiva: ste samo legenda ali ste resnična zgodovinska osebnost?
Preden začneva, vas moram opozoriti, da bova govorila o oddaljenih časih, v katerih se mnogi podatki niso natančno zapisovali, tisti, ki so se, so se pogosto izgubili, sam pa sem jih v tej dolgi dobi pozabil.
Večina raziskovalcev krajevne zgodovine meni, da moj obstoj temelji na legendi in da ni trdnih dokazov za moje delovanje v Kopru. Sam pa menim, da tradicija mojega češčenja, ki se prenaša iz roda v rod, veliko pove.
Sem torej resničen? To je stvar vere in zaupanja, da je v vsaki legendi in tradiciji vsaj nekaj resnice. Tudi če morda nisem deloval v Kopru, sem očitno obstajal, saj so prepoznali čudeže, ki so se zgodili na mojo priprošnjo. Mislim, da tudi to zadostuje.
O vas vemo zelo malo, saj je od vašega bivanja v slovenski Istri minilo že tisočletje in pol. Nam lahko poveste kaj o svojem otroštvu?
Če se iz Kopra zapeljete proti Marezigam in še malo naprej, pridete do krasne istrske vasice Boršt. To je po izročilu moj rojstni kraj. V mojih časih, nekje med letoma 470 in 480, se je imenoval Elpidium. Takrat tu seveda še ni bilo Slovencev, ampak prebivalci Rimskega imperija.
Moji predniki so prišli z grškega ozemlja, a so jih Rimljani postopoma romanizirali in pozneje pokristjanili. Bili smo bogata družina. To pa so bili zelo razburkani časi: Zahodno rimsko cesarstvo je propadalo, v Cerkvi, ki se je sicer vedno bolj uveljavljala, pa so se že širila razna krivoverstva.
Zabavno je, da je pred leti nek vaščan zelo jasno pokazal, kje naj bi bila moja rojstna hiša. "Te pod to fruško je bil rojen!" je rekel in pokazal na kokošnjak ob neki hiši. Sam tega ne morem ne potrditi ne zanikati, ker se je podoba vasi od takrat očitno spremenila. Vem le, da ob poti proti sosednji vasici Glem stoji meni posvečena cerkvica.
Kaj pa nam lahko poveste o svojem prihodu v Koper?
Oglejski patriarh Štefan zaradi širjenja krščanstva ni več zmogel sam voditi celotne škofije, zato je na priporočilo cesarja Justina I. papeža Janeza I. prosil, da bi vsako večje istrsko mesto dobilo svojega škofa. Tako so zaradi razgledanosti, pastoralne vneme in pravovernosti za takratni Capris oz. Egido izvolili mene. To je pomenilo tudi ustanovitev škofije (takrat je sicer bila veliko manjša kot današnja Škofija Koper) in samega mesta.
Papež me je posvetil leta 524. Ko sem prišel v Koper, je bilo mesto še na otoku. Od utrujenosti od dolge hoje sem se ustavil v Škocjanu (kjer je danes koprsko pokopališče) in začel moliti. Neka nevidna moč me je pognala, da sem stopil v morje. Nisem se potopil, ampak hodil po gladini. To je bil Božji poseg!
Ljudje so me sprejeli pri vratih sv. Petra na jugovzhodu mesta. Tako se je začelo moje delovanje v Kopru, ki je trajalo 33 let. Mislim, da so me ljudje precej vzljubili, saj sem čutil veliko naklonjenosti.
Zakaj pa se je začelo vaše češčenje?
K Očetu sem se preselil 19. junija 557, pokopali so me v stolnici Marijinega vnebovzetja. V naslednjih letih so te kraje napadali Barbari, zato so moje posmrtne ostanke skrili na varno in nanje pozabili. Čez 44 let so se cerkvenemu uslužbencu Martinu med molitvijo na stopnišču, pod katerim so čakale moje kosti, pokazali svetlobni znaki, podobni sončnim žarkom. Žal pa mu someščani niso verjeli.
Izkopavanje so spodbudile šele sanje meščana Peregrina, v katerih mu je angel pokazal, kje je moj sarkofag. Z oblastniki so se odpravili na sporočeno mesto in, po vztrajni molitvi, ki je poglobila izkopano jamo, našli marmorno skrinjo z napisom "To domovino ohranjaj in vodi, Sveti Nazarij, ki veljaš za očeta in varuha Justinovega mesta".
Ljudje so Božje delovanje v meni prepoznali predvsem prek ozdravljenj, ki so se zgodila po teh dogodkih, ko so se bolniki dotaknili mojih kosti.
Pozneje so me še dvakrat "preselili". Genovežani so namreč leta 1380 oplenili mesto in odnesli tudi moje relikvije. Nazaj jih je dobil šele škof Jeremija Pola leta 1422. Danes sem pokopan v koprski stolnici za škofovskim sedežem.
Kako pa gledate na praznovanje, ki so ga letos, ob 1500-letnici škofije, pripravili v Kopru?
Vesel sem, da so na nedeljo pred mojim godom obudili praznovanje z dolgo procesijo, kakor je obstajala včasih. Mašno slavje, ki ga je vodil ljubljanski nadškof Stanislav Zore, prisostvoval pa mu je tudi moj naslednik, koprski škof Jurij Bizjak, je bilo zelo bogato.
Lep je bil tudi spremljevalni program, h kateremu je z zanosom pristopila koprska občina. Veliko mi pomeni, da je zaživela tudi Romarska pot sv. Nazarija, ki se vije med Koprom in mojo rojstno vasjo, ter da so obnovili meni posvečeno cerkvico pri Glemu.
Koprčanom, ki se radi zatekajo k meni kot zavetniku njihovega mesta, zato obljubljam, da jih bom še naprej z veseljem priporočal Bogu.
