Danes praznujemo rojstni dan Janeza Krstnika, zato sem zapisal tale izmišljen pogovor. Čeprav sem na vprašanja v Krstnikovem imenu seveda odgovoril sam, pa so podatki, kolikor se da, resnični.
O vas veliko beremo v Svetem pismu. Kako pa bi se nam sami na kratko predstavili?
Sem Janez, sin Elizabete in Zaharije, iz vasi Ain Karim, ki se nahaja v hribih približno sedem kilometrov jugozahodno od Jeruzalema. Točno leto mojega rojstva ni znano. Vem le, da je bilo v zadnjih letih vladanja kralja Heroda Velikega, torej nekje med letoma 37 in 34 pred Kristusom.
Sedaj sem svetnik, živim v nebesih, na zemlji pa sem bil prerok. V mladosti sem se pustil voditi božjemu Duhu. Da bi v sebi naredil prostor le zanj, sem se odpravil v puščavo, kjer sem se v popolni tihoti in skromni obleki postil. Jedel sem kobilice in med divjih čebel.
Ko sem bil pripravljen za preroško službo, sem stopil med ljudi. To je bilo malo pred letom 30. Prehodil sem vso Judovsko deželo in oznanjal, da prihaja Mesija – Odrešenik in da se je treba nanj pripraviti s krstom pokore in spreobrnitve.
Do začetka Jezusovega javnega delovanja sem krščeval ljudi, nato pa sem se umaknil v zasebnost. Moje življenje se je končalo v mukah. Kralj Herod Antipa me je vrgel v ječo, ker sem mu naravnost povedal, kako nespodobna je njegova poroka z bratovo ženo Herodiado. Ona me je sovražila, zato je izkoristila priložnost, ko je opiti Herod njeni hčeri Salomi zaradi očarljivega plesa obljubil, karkoli ji srce poželi. Mati jo je prepričala, naj prosi za mojo glavo.
Pravite, da ste službovali kot prerok. Zakaj ste se odločili za ta poklic?
Službe preroka si ne izbereš sam, ampak ti jo dodeli Bog. Mene je s Svetim Duhom napolnil že v maminem telesu, nato pa sem se mu celo življenje prepustil, da me je vodil.
Nisem počel tistega, kar sem si jaz želel, ampak tisto, kar je bil njegov načrt zame. Preprosto sem šel, kamor je On hotel, in ljudem povedal, kar sem po Duhu spoznal, da je naša prihodnost in resnica.
Imenujemo vas za Jezusovega neposrednega predhodnika in povezovalca Stare in Nove zaveze. Kaj to pomeni?
Jude sem pripravljal na novo obdobje v zgodovini – na prihod dolgo pričakovanega odrešenika Jezusa Kristusa. On predstavlja novo zavezo. Jasno sem govoril, da se bo to zgodilo in da se moramo na njegov prihod pripraviti. Priporočal sem jim spremembo mišljenja, upor zoper greh in pokoro, ki bo očistila njihova srca.
V reki Jordan sem krstil vse, ki so bili pripravljeni spremeniti svoje življenje. Res pa je, da sem jih jaz krstil samo z vodo. To še ni bil zakrament, kakor je današnji krst, pri katerem se nad krščenca spusti Sveti Duh. Govoril sem, da pride za mano Jezus, ki je veliko močnejši od mene in mu jaz nisem vreden odvezati niti jermena z njegovih sandal.
Nekega dne je tako prišel k meni sam Jezus in me prosil, naj ga krstim. Najprej sem se branil, rekoč, da mora on mene krstiti, ne jaz njega. Nato pa sem se dal prepričati in v trenutku krsta se je nanj spustil Sveti Duh v podobi goloba in zaslišal se je Očetov glas iz nebes: "Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje." Tako so vsi videli, kdo je resnični Odrešenik.
Naslednji dan sem ga ponovno srečal. Ker sem vedel, kdo je, sem naravnost povedal: "Glejte, Jagnje božje, ki odjemlje greh sveta." Dojel sem, da je čas za moj umik. Prepustil sem mu prostor, da je lahko v polnosti začel svoje odrešenjsko delovanje.
Zelo znani so bili tudi vaši starši. Nam lahko predstavite svojo družinsko zgodbo?
Mama me je rodila, ko je bila že stara in ni več pričakovala otroka. Starši so zaradi neplodnosti vse življenje zelo trpeli. Nato pa je mojega očeta med opravljanjem službe v templju obiskal angel in mu napovedal, da se mu bo rodil sin in postal prerok. Rekel mu je tudi, naj me poimenuje Janez.
Oče angelu sprva ni verjel, saj je bil že precej star. Bog mu je zato vzel govor. Ko je prišel iz templja, ni mogel niti izgovoriti blagoslova, ampak je dal le znamenje.
Mama je v sebi že čutila dete, a z očetom za čudež kar pet mesecev nista povedala nikomur. Tudi očetova onemitev je bila na neki način Božji načrt, da moje rojstvo še nekaj časa ostane skrivnost.
Nato sem se rodil. Osmi dan po rojstvu so mi pri obrezi po stari judovski tradiciji hoteli dati ime po očetu, vendar so starši protestirali. Oče je, ker ni mogel govoriti, na tablico napisal "Janez je njegovo ime". V tistem trenutku se mu je povrnil govor.
To pa o vaši družini še zdaleč ni vse, saj ste sorodnik samega Jezusa Kristusa. Kako sta povezana?
Moja mama Eliazebeta je bila Marijina teta. Poleg krvne vezi pa ju druži tudi zelo zanimiv pripetljaj – obe sta za moje rojstvo izvedeli na nenavaden način. Ko je angel Gabrijel Mariji oznanil, da bo rodila Božjega sina, ji je spotoma povedal še, da je noseča tudi njena sorodnica. Marija se je tako razveselila, da se je hitro odpravila v mojo rojstno vas, do katere je bilo približno tri dni hoje.
Najbrž je Bog hotel, da se moja mama sreča z Odrešenikovo materjo. V trenutku srečanja sem namreč kar poskočil v mamini maternici in napolnil me je Sveti Duh. Obe sta od sreče zapeli čudoviti hvalnici, ki ju ljudje še danes, ko molijo, tako radi ponavljajo (Zdravamarija in Moja duša poveličuje Gospoda).
Marija je pri teti ostala vse do mojega rojstva, torej približno tri mesece, potem se je vrnila domov. Ali sta se pozneje še kdaj srečali, pa se ne spomnim natančno.
Sedaj ste že dve tisočletji v nebesih. Kdaj se lahko še posebej obrnemo na vas?
Moja vrata so odprta vsak dan, prav na široko pa jih razprem 24. junija, ko praznujemo moj rojstni dan, in 29. avgusta, ko praznujemo moje rojstvo za nebesa. Na ta dan sem namreč pretrpel mučeniško smrt z obglavljanjem.
Name se lahko obrnete v najrazličnejših potrebah in jaz bom vaše prošnje po svojih najboljših močeh posredoval Bogu. Še posebej radi pa se mi priporočajo krojači, krznarji, usnjarji, hotelirji ter izdelovalci nožev, mečev in škarij.
Sem tudi zavetnik mnogih vasi in mest, med drugim tudi Maribora. Kot krstni zavetnik skrbim za Janeze, Jane, Ivane, Žane, Anžete ipd., čeprav si to delo delimo z drugimi sv. Janezi, npr. sv. Janezom Evangelistom.
