Si predstavljate sebe pri šestnajstih letih? Kaj vam je hodilo po glavi? Šestnajstletni Žiga Lin Hočevar, kajakaš in kanuist, ki si za zajtrk najraje privošči čokolino, si je za svoja rosna leta zadal velikanski cilj: stati na stopničkah na evropskem prvenstvu. Dosegel ga je, postal je najmlajši prvak v zgodovini evropskih prvenstev v slalomu na divjih vodah. Še več, priboril si je tudi naziv mladinskega svetovnega prvaka v kanuju.
Čestitke za neverjetne uspehe! Se sploh zavedate svojih rosnih let ali za vas ni meja?
Športnik se skuša nenehno primerjati s starejšimi kolegi oz. z uspehi, ki so jih ti dosegli. Glede na to, da v takšni meri še nihče ni dosegel tovrstnih uspehov, se je težko primerjati z drugimi.
Najstnikom, kot ste vi, gredo po glavi dekleta, mnogim primanjkuje motivacije oz. ciljev … Vi pa ste si rekli: Dobil bom medaljo na evropskem prvenstvu. A to ni bila zgolj prazna želja, v to ste vložili marsikaj. Nam zaupate, kaj vse ste morali prestati?
Za doseganje takšnih ciljev, ne glede na to, koliko si star, je treba prilagoditi življenjski slog. Šport ni služba, kjer oddelaš osem ur, ob koncu dneva zapreš pisarno in vse odmisliš. Šport je način življenja. Veliko je potovanj in trdih treningov, treba je bilo npr. preteči po dvajset kilometrov po dežju in mrazu. Tu se ne konča. Po treningu je treba paziti, kaj ješ, kako se oblačiš, da ne zboliš, kdaj greš spat – treba se je namreč dobro regenerirati, da se lahko na tekmi vse stvari "poklopijo".
Tekmovanja so lažja plat medalje. Tekmuješ namreč minuto in pol, če si hiter, malo manj. Treningi so zahtevnejši. Še posebej težki so treningi v mrazu. Več mesecev pred tekmo se je treba "sestradati" oziroma, lepše rečeno, paziti na prehrano. Cilj je pridobiti primerno težo. Lahko povem primer: nisem smel pojesti več kot enega koščka čokolade na tri dni, makarone sem užival brez omake. Vse to je težko sprejeti, a na koncu se odrekanja poplačajo z uspehi.
Vam dostikrat zmanjka motivacije oz. obstajajo trenutki, ko vam gre vse na živce?
Seveda ni vedno lahko in mi zmanjka motivacije. V našem športu se je težko motivirati, saj se v tekmovanju na divjih vodah ne obračajo milijoni, povrh vsega ni velikanske množice gledalcev, ki bi navijala zate.
Vam v težkih trenutkih pomaga mama, ki je športna psihologinja?
Seveda, mama in vsa moja družina. V zadnjih letih smo vse skupaj dobro prenašali, čeprav ni bilo vedno bleščeče.
Katere spodbujevalne besede si največkrat ponavljate med samimi treningi?
It will work, if you do the work, kar v prevodu pomeni nekaj takega kot izšlo se bo, če boš v to vložil veliko truda.
Kaj pa se dogaja med samim veslanjem na tekmi, razmišljate o čem ali gre za popolno odsotnost misli in zgolj za mehanske gibe telesa?
Razmišljam o progi in o tem, kaj moram narediti. Če mi misli uidejo k navijanju ljudi ali glasu komentatorja, to predstavlja težavo. S tem se soočajo vsi športniki. Trudim se, da z vizualizacijo poskusim ostati čim bolj pri stvari in razmišljati o tem, kaj moram storiti v naslednjih sekundah.
Kakšne pa so vaše razvade, npr. vaš najljubši zajtrk?
Najraje imam čokolino. Moja dieta oz. prehranski dnevnik mi sicer ne dopušča veliko tega. Izjema so zelo naporni treningi ali čas pred tekmo, ki je zgodaj zjutraj, saj tako dobim potrebno energijo.
Sicer pa je najlepši čas dneva tisti, ki ga preživim s svojo družino in dekletom. To me miselno odmakne od veslanja. Bližnji me podpirajo in me znajo v težkih trenutkih postaviti na pravo mesto.
Dekle se je verjetno že navadilo vašega tempa, kajne?
Na njeno žalost se je s tem morala sprijazniti. Od nekdaj je razumela moj življenjski slog, za kar sem ji zelo hvaležen. Hvaležni pa so bili tudi moji bližnji, ko sem si uspel vzeti čas za druženje z njimi. So pa seveda razumeli, da sem bil zaradi tekem pogosto več tisoč kilometrov oddaljen od njih.
Vaši sovrstniki znajo biti precej navezani na moderno tehnologijo. Koliko vi osebno uporabljate mobilni telefon?
Nimam hude potrebe po visenju na mobilnih napravah. Nikdar nisem igral igric. Doma nimamo igralnih konzol, saj mi oče ni dal možnosti, da jih kupimo. Res pa je, da se tudi jaz velikokrat zasanjam v telefon in preživim preveč časa na družbenih omrežjih.
Kakšni ste bili kot otrok, tudi tako vztrajni in motivirani kot danes?
Bil sem zelo motiviran in vztrajen pri stvareh, ki so me veselile. Šola ni bila na tem seznamu, vseeno pa sem se potrudil, da sem imel lepe ocene, bil sem odličen učenec. Pri športu sem bil vedno delaven in predan.
Kako se razumeta s sestro Evo Alino, prav tako kajakašico in kanuistko?
Zelo dobro. Skupaj sva prestala veliko treningov, tudi v težkih vremenskih pogojih. V zasebnem življenju se vedno ne razumeva najbolje, a vse to je bratsko-sestrska ljubezen, ki je popolnoma normalna. Ko je treba, vedno stopiva skupaj.
Kadar odidete na dopust na morje, vesla pustite doma?
Moram priznati, da sem bil lani na morju natanko dva dni in pol – takrat nisem vozil čolna. Letos si bom privoščil malo več kot štiri dni oddiha, saj mi program zaradi olimpijskih iger to dopušča. Vesel sem, da bom na olimpijskih igrah, saj je to edini čas, ki ga bom preživel stran od veslanja.
Kako pa so na vaše zmage odreagirali sošolci in učitelji?
Od njih sem dobil ogromno čestitk, a žal le po mailu oz. telefonu, saj mi čas ni dopuščal, da bi prišel v šolo. Hitro sem namreč odšel na tekmovanje svetovnega pokala.
Se torej šolate na daljavo?
Ves prvi letnik in več kot pol drugega sem opravil normalno, imel sem teste v šoli, tako kot ostali, le druge termine preverjanja znanja sem si izbiral, saj me čez zimo ni bilo pri pouku. Na začetku aprila sem imel 490 opravičenih ur; na polovici leta sem imel več opravičenih ur kot vsi sošolci skupaj! Bilo je res naporno.
Se je pa obrestovalo …
Res je. Zdaj se šolam na daljavo, kar je po svoje težko, saj sam predelujem snov. Kar se samega usklajevanja tiče, pa je vse skupaj lažje.
Katera šola vam omogoča tovrstno opravljanje obveznosti?
Do aprila sem obiskoval športni oddelek Gimnazije Šentvid, zadnjih nekaj tednov pa obiskujem program za ekonomskega tehnika na SUAŠ Ljubljana.
Kje se vidite čez dvajset let – morda z družino in otroki? Še vedno v športu?
Mogoče se bom, če se bo vse poklopilo, pri 37 letih udeležil še zadnjih olimpijskih iger. Če pa se to ne bo izšlo, bom verjetno živel običajno in mirno življenje ter preživljal čas z družino oz. otroki.
