Novomašnik Martin iz ZDA, ki mašuje v slovenščini

Družina Martina Nyberga sama sebe označuje za slovenske Američane. Njegova mama je po rodu Slovenka z Vranskega, oče pa Američan. Spoznala sta se v Ljubljani, ko je oče, takrat še protestant, v Sloveniji deloval kot študentski misijonar. Brat bodoče žene ga je namreč učil slovenščine.

V domači družini je bil način življenja bolj slovenski kot ameriški. "Po slovensko" je urejena njihova hiša, saj je polna slik slovenskih mest, med njimi sta tudi Prešernova rojstna hiša v Vrbi in napis "O Vrba, srečna draga vas domača", oče govori slovensko, ob vstopu v hišo se vsi preobujejo v copate, za praznike zadiši po potici …

Tudi osebno mu je Slovenija zelo blizu, saj vsakih nekaj let z družino obišče sorodnike. Slovensko sicer ne govori tekoče, vendar večino povedanega razume. V slovenščini se je zelo dobro izkazal tudi pri branju slovenskih mašnih besedil na ponovitvi nove maše v mamini rojstni župniji Vransko.

Martin je novo mašo obhajal 19. maja letos v rojstni župniji sv. Edvarda v Čikagu, v Sloveniji pa je imel ponovitev 9. junija na Vranskem.

Na slovesnost ima lepe spomine: "Ljudje, ki jih ne poznam zelo dobro, so prišli s toliko veselja, podpore in ljubezni. Bilo je zelo ganljivo. Samo videti, da je tu vsa skupnost, dobri ljudje, ki vedo samo, kdo sem, a želijo moliti zame in mi pokazati podporo, kakorkoli jo že lahko. Nisem imel kaj narediti zanje, lahko sem samo obmolknil. Nikoli ne bom pozabil tega krasnega dne."

Del Slovenije bi, če bi ga lahko, prenesel tudi v Združene države Amerike: "Tukaj so ljudje skupaj, so neke vrste družina. Čutim, da imajo ljudje vrednoto biti na enem mestu in tam pognati korenine. Imajo močan občutek povezanosti. V ZDA se veliko selimo. To je vidik, ki je zelo lep in bi ga rad delil z Američani. In tudi kultura nasploh. Ko so moji prijatelji prvič slišali Avsenike, so rekli: To je odlično. Zakaj mi nimamo te vrste glasbe?!"

Pravi, da v Sloveniji zaznava "preprosto veselje in gostoljubje, ki ga v Ameriki ne vidiš".

Martinova vera je korenine pognala doma. Oblikovala jo je mamina slovenska tradicija, čeprav takrat še ni bil rojen, pa se je vanj na nek način vtisnila tudi očetova spreobrnitev iz protestantizma v katolištvo, natančneje vera, ki je stala za tem. Očeta, ki je bil s svojo družino sicer vključen v katoliško skupnost, so nagovorili stabilnost Katoliške cerkve, njeno učenje in zakramentalno življenje.

Velik dar mu je predstavljalo tudi odraščanje s slovensko skupnostjo v Lemontu (blizu Čikaga). Poleg bogoslužja jih je združevalo skupno kosilo, druženje z družinami in prijatelji, različni dogodki in praznovanja, npr. obisk sv. Miklavža. Spominja se, da je bila to zanj drugačna izkušnja kot v domači župniji, saj je bilo tam nekaj globljega, čutil je resnično pripadnost skupnosti.

Misli, da je vključenost v slovensko skupnost do neke mere vplivala tudi na njegovo odločitev za duhovništvo: "Ko sem odraščal in postajal bolj domač z drugimi vidiki cerkve, spoznaval prijatelje v drugih cerkvenih gibanjih, sem ugotovil, da je to, kar me privlači, podobno temu, kar smo imeli mi v Lemontu. Ko razmišljam o življenju na župniji, življenju kot duhovnik, se mi zdi vizija, cilj zgraditi nekaj podobnega."

Martin je pred vstopom v bogoslovje študiral ekonomijo na katoliški univerzi v Washingtonu, en semester pa je preživel tudi na Oxfordu v Angliji. V resnici ni točno vedel, kaj bi v življenju počel, ekonomijo je izbral, ker ponuja veliko možnosti za zaposlitev. V tretjem letniku je imel veliko zanimivih priložnosti – lahko bi delal celo na ambasadi.

Odločilen korak pri odločitvi za duhovništvo pa je bila poglobitev vere: "V tem času pa je bilo najpomembnejše, da sem bil član študentske skupine na kampusu, v kateri je bilo največ mojih najbližjih prijateljev. Učil sem se o molitvi, kako moliti, da je to več kot samo iti ob nedeljah k sveti maši. Lahko sem šel globlje v svojem odnosu z Bogom."

Veliko mu je dalo tudi intelektualno poglabljanje v verska vprašanja, za kar je dobil priložnost pri izbirnem predmetu o filozofiji religije: "Imeli smo odličnega dominikanskega duhovnika, ki je bil profesor. Spomnim se, da smo na neki točki veliko študirali Tomaža Akvinskega in mislece krščanske tradicije."

"Na neki točki sem bil zelo prepričan, ne samo s čustvenega vidika, ampak tudi z intelektualnega, da je Bog resničen. Ni samo ideja ali občutek, ampak je resničen in je tukaj. Spomnim se, da sem bil zelo prepričan o tem in zelo navdušen: To je neverjetno. Vse to je resnično," razlaga.

"V meni je bil neke vrste ogenj, ki je rastel: O moj Bog, želim se naučiti več o tem. Če je vse to res, kaj delam na tej fakulteti, ki ni moja poklicanost, ki me ne zanima in mi ne daje smisla življenja?" V njem je rastla želja: "Če je vse to res, hočem za to dati vse svoje življenje." Pravi, da se je ob tem pojavila tudi naravnanost, da želi o Bogu govoriti tudi drugim.

Spominja se zabavne izkušnje, ko je staršem leto pred diplomo povedal, da razmišlja o duhovništvu. Mama je bila vesela, oče, ki ni povsem razumel, kako poteka vzgoja duhovnikov, sploh financiranje semenišča, pa mu je predlagal, naj po diplomi raje še nekaj let dela in zasluži potreben denar, potem pa bo videl, kako bo z bogoslovjem.

Ameriški novomašniki si sicer ne izberejo novomašnega gesla kot slovenski, Martin pa je na novomašno podobico vseeno natisnil vrstico iz Svetega pisma, ki ga nagovarja. To je zapis iz Pisma Hebrejcem: "Nimamo namreč velikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušen v vsem, vendar brez greha." (Heb 4,15) 

"Mojih prvih nekaj let v bogoslovju je bilo zelo težkih. Bil sem nazaj v Čikagu, stran od vseh prijateljev v Washingtonu in okolja, kjer sem odkrival svoj poklic. Bili so tudi problemi v Cerkvi. Moj prvi teden v bogoslovju je bil teden, ko je izbruhnil velik škandal zaradi spolnih zlorab. Na vseh naslovnicah so bili intervjuji."

"Kaj počnem? Moram biti neumen, da temu posvečam svoje življenje. Šel sem na potapljajočo se ladjo," se je spraševal. Vznemirjale so ga tudi delitve v Cerkvi. Pravi, da je bil zelo zmeden.

"Ko sem šel v bogoslovje, sem mislil, da je razlog za moj duhovniški poklic to, da imam darove in talente, ki naredijo dobrega duhovnika, potem pa sem v različnih trenutkih formacije in služenja precej hitro ugotovil, da pravzaprav nimam vseh teh darov, za katere sem mislil, da jih imam. Spoznal sem, da sem šibkejši."

V času večjih pretresov je neki duhovnik z njim delil članek, ki je zastavljal vprašanje: "A si dovolj šibek za duhovnika?" "Duhovništvo ni, kako vzdržljiv si, ampak ali si se sposoben Bogu predati, da te vodi. Ali imaš resnično vero, da bo on govoril skozi tvojo človeškost, šibkost, karkoli imaš ali nimaš," razlaga.

Iz tega spoznanja je vzljubil Jezusovo človeškost. Sliko, ki jo ponazarja, je postavil tudi na novomašno podobico.

Martin je bil v duhovnika posvečen 18. maja letos v čikaški stolnici in bo služil kot duhovnik čikaške nadškofije. Svojo prvo službo bo opravljal kot kaplan na župniji blizu mestnega središča. Župnija je blizu univerze, ima tudi šolo. Zanimiva se mu zdi, ker v njej živi veliko Kašubov – Poljakov.

Pravi, da mu bo velik izziv povabiti ljudi, da pridejo v cerkev, želi pa tudi vzpostaviti stike z univerzo, da bi v cerkev lahko povabil študente.

Najbolj se veseli obhajanja zakramentov, saj mu predstavljajo najmočnejšo izkušnjo duhovništva. V času od posvečenja je že imel priložnost spovedovati. Spoved doživlja kot krasen trenutek, ker ljudje včasih povejo stvari, ki jih niso povedali nikomur drugemu, on pa jim v Kristusovem imenu odpusti grehe.

Veseli se tudi spoznavanja družin v župniji in tega, da bo lahko ljudi učil o molitvi in tem, kako poglobiti odnos z Bogom, saj je njemu prav to odkritje spremenilo življenje.