Besede, ki jih lahko namenimo umirajoči ljubljeni osebi

Veliko je razlogov, da nam včasih besede kar ne gredo z jezika in misli ostanejo neizrečene. Ko ljubljena oseba umira, pa je čas, da odložimo maske. Če želimo, da oseba mirno odide, moramo omogočiti čas in prostor, da lahko mi in naši bližnji izrazimo svoja čustva, povemo resnico.

Zadnji dnevi človekovega življenja so trenutki življenja z globino, ki je lahko presenetljiva. Spodaj je naštetih pet besed, ki bi jih bilo treba, ko okoliščine dopuščajo, izmenjati z ljubljeno osebo ob koncu življenja.

Prositi drug drugega za odpuščanje za bolečine, velike ali majhne, ​​je prvi korak k osvoboditvi. Tudi če v zadnjem času ni bilo prepirov ali dolgoletnih odtujitev, tudi če so odnosi dobri, je dobro prositi za odpuščanje.

Vzemite si čas, da ugotovite, kaj je ostalo v srcu: "Žal mi je, ker nisem bil dovolj prisoten," "Oprosti moji nerodnosti ali mojim izbruhom," ... Prositi za odpuščanje ni niti enostavno niti prijetno. To zahteva določeno ponižnost. Toda v tem dragocenem trenutku konca življenja je prišel čas za pristnost.

Odpuščanje, tudi za majhne stvari, je na več načinov osvobajajoče. To osvobodi oba vpletena, obnovi odnos in prinese mir. Trajni mir. Svoje ljubljene in vse tiste, ki umirajo, je treba pustiti, da odidejo v miru. Takrat se običajno pojavijo nepričakovane besede, ki lahko presenetijo. Lahko se zgodijo stvari, ki se še nikoli niso zgodile. Bližina konca odpravi vse maske, ostane le iskreno srce.

To je tudi čas, da se zahvalimo drugemu, mu povemo, da smo hvaležni za vse, kar je, vse, kar nam je dal, nam omogočil živeti ... To zahteva odpiranje oči za vse te darove, odrekanja, podarjen čas, vse tisto, kar smo prejeli, ne da bi se tega zavedali.

Včasih živimo daleč drug od drugega, tudi ko pripadamo isti družini, in ne moremo izraziti svojih čustev, reči "rad te imam". Ko se bliža konec življenja, postane mogoče tudi tisto, kar se je zdelo nemogoče povedati. V teh trenutkih si vsi želimo slišati, da nas ima druga oseba rada ali nas ljubi.

Lepo je reči "nasvidenje". Na nek način to omogoči osebi, da odide. "Dopolnjeno je," pravi Sveto pismo.

Teh nekaj besed nam omogoči, da se poslovimo v miru in upanju. Toda okoliščine te možnosti ne zagotavljajo vedno. Človek na koncu svojega življenja včasih ne more več govoriti. Vendar lahko vaša govorica telesa pove veliko.

Človeku lahko veliko sporočimo s stiskom roke, nežnimi dotiki, božanjem. Tudi v tem primeru gre za preseganje določene skromnosti, da se pustimo navdihniti, da najdemo geste, ki izražajo odpuščanje, hvaležnost in ljubezen.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.