Vesna Hill že dve desetletji živi na Otoku. Tja se je leta 2004 iz vasice na obrobju Novega mesta odpravila kot varuška in sprva nameravala tam ostati deset mesecev. A njena pripravljenost za nove izzive ter odprtost za spoznavanje novih ljudi in kultur sta ji pomagali prebroditi sprva težke trenutke v tujini, nato pa se je preprosto prepustila življenju. Kljub temu ni pozabila svojih korenin in s posebno skrbnostjo skrbi za jezikovno, kulturno in versko izročilo svojih staršev.
Skozi leta je v novi državi gradila nova prijateljstva, spoznala je Angleža, se z njim poročila in danes sta s Colinom ponosna starša Emme in Lily. V St. Albansu, mestecu severozahodno od Londona, sta si ustvarila gnezdo, kjer Vesna, z dekliškim priimkom Derganc, z veseljem neguje slovensko tradicijo in jo prenaša na hčerki, čeprav je od domače vasi oddaljena več kot 1.500 kilometrov.
Poleti 2004 ste se odločili za začasno selitev v Veliko Britanijo. Kako je prišlo do tega koraka?
Potrebovala sem spremembo za 'kratek' čas in tako je prišla ideja, da bi odšla tja kot varuška. Dobila sem jo od takratnega sodelavca, katerega znanka je šla v Anglijo kot au-pair (varuška, ki živi pri družini in skrbi za otroka). Bili sta dve možnosti, ZDA in Velika Britanija. Odločila sem se za slednjo, ker je bližje, pa tudi naglas mi je bil bolj pri srcu kot ameriški.
Načrtovala sem ostati 10 mesecev, uživati v prostem poletju ter jeseni 2005 nadaljevati študij ob delu. Po telefonskem pogovoru z 'mojo' angleško družino sem končno imela datum, 16. oktober 2004. Zelo dobro se spomnim dneva odhoda. Prvi let v mojem življenju. Prvič ne bom živela pri svojih starših. Polna pričakovanja in strahu.
Prvih 14 dni je bilo težko, potem pa sem 1. novembra začela s tečajem angleščine in spoznala svojo prvo prijateljico Petro s Češke, s katero sva še danes prijateljici.
Torej ohranjate stike?
Ja, ona je prišla na mojo dekliščino v Anglijo, blagoslov poroke v Slovenijo in jaz na njeno poroko na Češko. V skoraj 20 letih sem jaz bila ves čas v Veliki Britaniji, ona pa je živela vmes še v Avstraliji in na Novi Zelandiji. Ko enkrat nisi več sam, ko najdeš tiste prave prijatelje, se ti dogodivščina šele začne.
Prispevek je bil najprej v celoti objavljen na druzina.si.
Kaj vam danes pomeni Slovenija? Se je pogled nanjo s selitvijo v tujino kaj spremenil?
Že od nekdaj sem ponosna, da sem Slovenka oziroma Dolenjka. Vedno sem rada poslušala slovensko glasbo. Zaradi mojega očeta še posebej starejše slovenske pesmi in seveda narodno-zabavno glasbo ob nedeljah, ko je mami doma kuhala in ob tem poslušala radio.
Trenutno še vedno poslušam Radio Krka, to je dolenjska radijska postaja, ob kateri sem odraščala. Na srečo imam telefonsko aplikacijo, prek katere lahko poslušam radijske programe s celega sveta. Hčerka Emma jo obožuje in me večkrat vpraša, ali lahko poslušamo 106.6, to je radijska frekvence te radijske postaje. (smeh)
Se povezujete z drugimi Slovenci v svoji bližji ali širši okolici?
V skoraj 20 letih, odkar sem v Veliki Britaniji, sem spoznala nekaj Slovencev, a ne veliko. Trenutno imam dve znanki, s katerima se občasno slišim, a ne pogosto. Pred leti sem imela dve prijateljici iz Velenja. Ena se je odselila v Nemčijo, druga v Peru, a trenutno z družino živi v Sloveniji. Rada govorim slovensko, a mi je bolj pomembno, da "kliknem" s pravim človekom, ki ima podobne vrednote, kot jih imam sama, pa naj bo od koderkoli.
Vaš mož Colin ni Slovenec. Kako narodno identiteto predajate svojima hčerkama, ki imata "mednarodni" imeni?
Moj mož Colin je Anglež. Lahko bi rekli, da tipični Anglež, ki da ogromno na zgodovino in tradicijo. Vedno z velikim veseljem obiskuje Slovenijo. Odkar imava hčerki, nama je to še toliko bolj pomembno. Emma je stara 9 let, Lily pa 6. Vse se je začelo, še preden sta se rodili, ko sva se odločala o njunih imenih. Hotela sva taki imeni, ki bili prepoznavni tako v Sloveniji kot Angliji. Obema je zelo pomembno, da hčerki poznata obe tradiciji. Ker živimo v Angliji, je slovenski del precej odvisen od mene.
Tudi pri vajini poroki sta združila obe tradiciji.
Drži, s Colinom sva se poročila v Angliji, čez teden pa imela "blessing" oziroma blagoslov še v Sloveniji, ki ga je opravil moj dragi prijatelj pater Simon Peter Berlec. Hčerki sva krstila v Sloveniji, v cerkvi, kjer sem bila tudi sama krščena in kjer sta se poročila moja starša.
Kako pa praznujete verske praznike?
Če se najprej osredotočim na božič, ki je bil zame vedno pomemben družinski praznik. Že decembra 2004, torej prvo leto bivanja v Angliji, sem si nabavila sveto družino za jaslice in jaslice v naši hiši stojijo vsako leto. Še vedno imam pesmarico iz cerkve in včasih hčerkama pojem božične pesmi pri smrečici.
Za veliko noč barvamo jajca s čebulno lupino in jih okrasimo z rožicami z vrta. Tukaj katoličani ne poznajo velikonočnega žegna hrane, niti velikonočnega zajtrka. Sama si natočim blagoslovljeno vodo v cerkvi in sama pokropim doma. Lahko bi sicer šla k poljski maši, ki imajo tukaj blagoslov. Pred leti smo večkrat imeli velikonočni zajtrk z nekaterimi poljskimi prijateljicami in našimi Angleži ter tako povezali tradicije različnih držav. Sama sem dodala še sekanje pirhov, ki ga tukaj nihče ne pozna.
Tradicijo negujemo na različne načine, tudi prek hrane. Kaj je sicer na vašem jedilniku? Ali radi kuhate slovenske jedi?
Doma rada skuham govejo juho po receptu moje mami. Ob nedeljah pražen krompir in mešano solato. Če kaj spečemo zunaj, pa naredim krompirjevo solato. Vsi obiskovalci, ki poskusijo naše slovenske dobrote v Angliji, jih pohvalijo. Če jim pa narežem kako domačo salamo ali špeh, so pa še toliko bolj navdušeni.
Vi seveda govorite tekoče slovensko. Kako pa se Emma in Lily "spopadata" s slovenščino?
Sama poskušam z njima govoriti slovensko, kolikor se da. Dokler starejša hčerka ni začela hoditi v šolo, je govorila lepo slovensko, potem pa je postajalo težje. Ko zdaj pridemo na obisk v Slovenijo, potrebujeta nekaj dni, da se je spet navadita. Starejša hči govori slovensko, sicer ne čisto slovnično pravilno, mlajša pa šele dobro začenja z znanjem slovenščine, saj do četrtega leta ni govorila. Nisem želela preveč mešati dveh jezikov, ker me je skrbelo, da bo tako zanjo še težje.
Na kakšen način pa ohranjate živi stik s Slovenijo, kako pogosto se vračate na obisk?
Preden sem imela družino, sem prihaja domov kar pogosto, od trikrat do štirikrat letno. Odkar sta dekleti v šoli, prihajamo ponavadi dvakrat na leto, a za daljši čas. Obe radi obiskujeta Dolenjsko, kjer živita moja starša. Starša imata manjšo kmetijo in še posebej starejša hči rada preživlja čas z živalmi. Moja teta in stric živita v isti vasi in imata prav tako kmetijo. Ker imata krave, jima Emma rada pomaga pri popoldanskih opravilih v hlevu.
Ko vam nekdo omeni besedo dom, kaj vam to prikliče v zavest? Se ob njej najprej spomnite na Slovenijo ali Anglijo, ki je zdaj vaša druga domovina?
Težko rečem, kje je moj dom. Že dolgo čutim, da imam dva doma. Enega tu, z mojo družino in vsemi prijatelji, ki sem jih spoznala v zadnjih 20 letih, drugega pa v Sloveniji, pri starših in z mojimi prijatelji iz zgodnje mladosti, ki so mi stali ob strani, kljub temu da se ne vidimo tako pogosto, se pa z nekaterimi večkrat slišim. Življenje je lepo. Nikoli ne pozabim, od kod sem, prav tako ne vrednot, ki so mi jih posredovali starši in stari starši. Z veseljem se vračam v Slovenijo. Se vidimo avgusta.
