Sophie Galitzine, 45-letna Francozinja, je žena in mati dveh otrok, starih 6 in 7 let, ima pa tudi 16-letnega pastorka. Je umetnica in terapevtka, vodi delavnice za podporo ženskam, ki želijo prek plesa izboljšati svoj odnos do telesa in duha. Je tudi avtorica in izvajalka več dramskih del. Z globino in pristnostjo pričuje o svojem življenju in poti vere.
Vaše predstave so avtobiografske. Govorite o svojem življenju in tudi o svoji krščanski veri. Kako se je krepila vaša vera?
Nisem bila vzgojena v krščanski veri. Moja mama ni verna, oče, s katerim nisem dolgo živela, pa je bil pravoslavne vere. Imel je precej gorečo vero. Videla sem ga, kako je molil, videla sem, ko je hodil na odmike v samostan, a se o tem nisva nikoli pogovarjala. Po njegovi smrti pri mojih 28 letih sem doživela precej radikalno spreobrnjenje.
Nam lahko poveste kaj več?
V Indiji sem imela mistično izkušnjo, ki je potekala skozi več faz. Mesece sem sledila učenju hindujskega mojstra in se učila molitve in tišine. Začela sem se zavedati, da resnično obstaja nekaj drugega od tega, kar sem videla, nekaj večjega in nevidnega. Nato sem ob vznožju gore srečala mladega kristjana, ki mi je nekaj minut govoril o Kristusu.
Povedal mi je, da potuje s Svetim pismom in da mu Jezus pomeni vse. On tega verjetno ne ve, toda spremenil je moje življenje, vrnil me je k Jezusu. Doživela sem velik mir, radost, obilo ljubezni, polnosti in obilja, česar prej še nisem doživela. Zaradi srečanja s tistim fantom se je moje življenje popolnoma postavilo na glavo.
Udeležila sem se odmika v pravoslavnem samostanu v Varu. Že kot deklica sem bila krščena v Katoliški cerkvi, k obhajilu sem šla v pravoslavni cerkvi. Po dolgem razločevanju poklicanosti v redovno življenje sem v cerkvi srečala bodočega moža in kmalu po tem sva se poročila.
Vi ste torej pravoslavka, vaš mož pa je katoličan. Verjetno zaradi tega ni vedno enostavno?
Res je lahko kdaj precej bolj zapleteno, hkrati pa prav to bogati. Veliko bližje mi je pravoslavje, toda konec koncev gre za isto vero. Če bi poslušala samo sebe, bi vsako nedeljo hodila k pravoslavnemu bogoslužju. Toda nima smisla, da bi šla k obhajilu brez moža in otrok. Tako gremo približno enkrat na mesec k pravoslavnemu bogoslužju, druge nedelje pa h katoliškemu.
Za mojega moža je pravoslavje resnično tuja dežela. Seveda gre kdaj z mano, vendar se mi včasih zdi, da je to zanj žrtev. In lepo je, da to počne.
Razpeta sem na obe strani. Krščena sem bila med katoličani, prav tako najini otroci, z možem sva se spoznala v pri menihih v Jeruzalemu. Tudi zaradi svojih predstav sem vpeta v katoliško okolje, tako da mi ni prav nič tuje. Vendar se v svojem srcu, v mistiki, liturgiji počutim veliko bližje pravoslavju.
Kakšno mesto ima vaš mož poleg vas?
Rekla bi, da je moj odnos z možem takoj za mojim odnosom s Kristusom. Če bi ga morala opisati z neko podobo, bi rekla, da je kot drevo, zelo stabilen in zakoreninjen. Ima zelo globoko notranje življenje: študiral je teologijo, filozofijo, se naučil igrati klavir, zato je zelo zasidran v tišini, v notranjem življenju in v lepoti.
Je umetnik, keramičar in lončar, pomemben mu je odnos do zemlje, je realist. To me zelo prizemlji in vrne nazaj. Sama sem imela marsikdaj preveč poudarjeno duhovno plat in sem dostikrat idealizirala stvari. Po njegovi zaslugi sem bolj realistična, kar me zelo pomirja.
Najina komplementarnost je vidna tudi konkretno v odnosu: kdaj iz mene privre po petnajst stavkov in se izgubim v svojih čustvih in občutkih, on pa mi odgovori zgolj z "da" ali "ne", kar mi takoj razjasni misli. Z možem sva si zelo različna, toda povezuje naju Kristus. On je Stvarnik obeh. Ko se dobro razumeva in sva oba stabilna, sva kot dve drevesi, ki tvorita zavezništvo, simbiozo. Seveda pa nisva vedno drevesi, kdaj sva tudi prava zmaja.
Kako usklajujete materinstvo in poklicno življenje?
Sama se ne strinjam s tezo družbe, ki želi, da smo ženske uspešne na vseh področjih. Mislim, da je to tudi boj s samim seboj: opuščati nepomembne stvari za več miru in biti bolj fleksibilen do sebe in do drugih. Poskušam se približevati vsemu temu.
V veliki meri si lahko prilagajam urnik in tako po 17.30 ne sprejemam več strank, da lahko vsak dan poberem otroke iz šole, kar mi je zelo všeč. Večere, ko nisem v gledališču, najraje preživim z družino. Če se udeležim kakšnega seminarja ali gostovanja, skrb za otroke prevzame mož.
Naše vsakdanje življenje je precej kreativno, kar nekaj je prilagoditev, a se da. Imam tudi čas zase, za molitev, malo športa, kuhanje, obiske prijateljev. Ugotavljam, da je vsakdan precej uravnotežen, toda to od mene zahteva disciplino in organiziranost.
Imate dva majhna otroka. Kaj vas pri materinstvu najbolj radosti?
Nežnost. Rada imam, ko me materinstvo hrani z nežnostjo in me hkrati vabi k njej. Včasih me materinstvo seveda tudi teži, saj me utrudi in prisili, da opustim marsikatero željo. Rada imam svoje otroke, vedno so veseli in živahni, še posebej sin. Hči je bolj kompleksna, bolj občutljiva. Marsikdaj me izčrpavajo, saj so budni že ob šestih, se glasno igrajo, smejijo, toda ob tem si rečem, da so vendar živi. To je življenje! V otroštvu mi je manjkalo nekaj več usmeritev in meja. Zaradi dejstva, da takrat nisem prejela vsega, se tega učim kot odrasla, ob otrocih, kar je velik izziv.
Kaj lahko ustvarjalnost in umetnost prispevata k materinstvu?
Vse! Ustvarjalnost je povsod in v vsem, ko smo prisotni v realnosti in sedanjosti, in nam pomaga, da ostanemo živi, kljub utrujenosti! Lahko ste ustvarjalni doma, prek svojih oblačil, v kuhinji, pri spreminjanju načrtov za konec tedna. In umetnost nam omogoča, da se hranimo z lepoto. Otroci že po naravi stremijo k lepoti in lepota zdravi in globoko hrani. Mislim, da ne bi smeli oklevati z risanjem, obiskom muzeja, poslušanjem glasbe. Lepoto lahko ustvarimo tudi iz tistega, kar nas boli … in zdravi!
Kako v današnjem svetu ostati sijoča in vesela ženska?
Moji izviri so molitev, včasih upočasnitev in nato gibanje, ki pripomore k boljšemu počutju. Napolnjuje me torej ples, šport nasploh in spoznavanje ljudi. Ko začutim, da sem okorela, da se v moji glavi kopiči preveč skrbi, da se pritožujem ali iz sebe delam žrtev, se zatečem h gibanju, kar me spet napolni z vitalnostjo.
Kdo je vaš najljubši svetnik?
Veliko jih je, še posebej pa mi je všeč mati Marija Skobcova (1891–1945), ruska pravoslavna svetnica, avtorica knjige Zakrament brata. Navdihuje me zaradi svoje sodobnosti. Bila je teologinja, umetnica, ki je pozneje postala redovnica, umrla je v koncentracijskem taborišču. Gradila je trdno molitveno življenje, hkrati pa je dejala, da so bogoslužja predolga in da je tudi pri pravoslavnih treba biti bolj prizemljen, tako kot pri katoličanih.
Veliko časa je preživela v barih, kjer so sprejemali ruske begunce. Priskrbela jim je zatočišče. Imela je tako duhovno kot družabno življenje, bila je zelo dobrodelna. Hkrati se je v njej skrivala bolj svobodnjaška plat, pila je pivo, kadila cigarete in bila nasploh zelo preprosta.
Katera je vaša priljubljena molitev?
To je molitev svetega Charlesa de Foucaulda: Oče moj, prepuščam se ti. V nekaj mesecih mi je prišlo v navado, da sem začela to molitev izgovarjati pred vajami za predstavo. Kmalu zatem se je rodil moj sin, a je skoraj umrl. Imel je bolezen, ki so jo odkrili šele na tretjem ultrazvoku, že ob rojstvu pa je prestal težjo operacijo. V bolnišnici mi je ta molitev veliko pomenila. Danes mu gre dobro.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie.
