Judita Kerin je stara 22 let, prihaja iz Moravč in študira zakonsko in družinsko terapijo in svetovanje na Teološki fakulteti. Poleg tega pa veliko svojega časa nameni prostovoljstvu v najrazličnejših oblikah. Zelo rada dela z otroki in je skavtska voditeljica. Kadar ni obkrožena z ljudmi, rada piše pesmi. Pred kratkim se je kot skavtinja odpravila v Egipt na konferenco o vzgoji za mir.
1. Kaj počneš kot prostovoljka?
Sem skavtska voditeljica, članica Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov. Primarno vodim skupino 22 izvidnikov in vodnic, fantov in deklet od 6. razreda osnovne šole do 1. letnika srednje šole v Moravčah. Pri tem pa mi pomagajo še štirje super sovoditelji.
Če imaš čas in voljo, se pri skavtih vedno najde nekaj, kjer lahko še dodatno pripomoreš, pa naj so to različni projekti za zdravje mladih, za vzgojo mladih, za zaščito otrok in mladostnikov, za okoljsko čistost, pomoč pri dobrodelnih dogodkih itd.
Šele ko sem postala voditeljica in začela delati z mladimi, sem začela ugotavljati oz. vsak dan znova ugotavljam in se čudim, kako razvita je skavtska metoda, kako strukturirano vse poteka v našem združenju.
Zato sem se opogumila in se pridružila skupini za zaščito otrok in mladostnikov na samem združenju, kjer se (na kratko povzeto) trudimo, da bi oblikovali neka dobra temeljna gradiva, dokumente, ki bi preostalim voditeljem pri njihovem delu z mladimi pomagali pri prepoznavanju nasilja, kakršnikoli zlorabi in samemu ukrepanju ob tem, hkrati pa se naučili, kako biti pozoren in poslušen do vsakega otroka in njegovih vprašanj, dvomov, razdvojenosti, težav.
V tej skupini pa sem tudi izvedela za dogodek Peace Education Camp v Egiptu (ki ga organizira ICCG – Mednarodna katoliška konferenca ženskih skavtskih organizacij, kjer je bila ena izmed glavnih organizatork tudi Slovenka Urška Mali Kovačič), kot nekakšna konferenca o vzgoji za mir, ki je ena izmed devetih temeljnih vsebin vzgajanja.
Zdelo se mi je zanimivo, zato sem se prijavila in tako me je združenje poslalo v Egipt še z drugo skavtsko voditeljico Niko Pregelj. Lahko rečem, da je bil program čudovit in da je tam vsaka od naju prejela košček miru, ki ga bo kar najbolje poskusila predati svojim skavtom tu v Sloveniji.
2. Kaj te je spodbudilo k prostovoljstvu?
To vprašanje je bilo za mlajšo Judito enostavno, preprosto bi rekla, da zgled mojih bratrancev in sestričen, pa tudi voditeljev in voditeljic iz časov, ko sem bila še skavtska udeleženka. Ampak z leti se velikokrat sprašujem, kaj zares …
To vprašanje je sedaj že bolj kompleksno. Kaj me res žene oz. nas vse voditelje žene k temu, da toliko svojega časa, včasih tudi živcev (smeh), namenimo delu z otroki, za katerega nismo plačani. Ne vem za druge, a sama bi rekla, da me vedno znova k temu spodbuja občutek sreče, zadovoljstva, ko pridem z (uspelega) srečanja, dogodka, sestanka, tabora.
Zaradi skavtov sem tudi ugotovila, kaj si želim v življenju delati, s kom si želim delati in kaj postati. Seveda je tu tudi nek občutek odgovornosti in želje, da bi otrokom predala toliko dobrega, kot so meni nekdaj moji voditelji, a to ni glavno.
Tukaj vsakič dojamem, kako je otrok in odraščajoči mladostnik komplicirano, krhko, a močno in ljubeznivo, vedoželjno bitje. In če imam priložnost biti ob njih, da mi zaupajo, jih morda kaj naučiti, je to največ.
Poleg tega pa te skavti naučijo marsikatere stvari, čisto praktične narave; npr. kako se organizirati, uporabljati Word in Excel, načrtovati in biti pozoren na malenkosti, seveda odgovornosti do svojih obljub in do drugega, dela v skupini, ki je v današnji družbi zelo cenjeno, in še mnogo.
Vsa izobraževanja, ki se jih kot voditelji udeležujemo, nam širijo obzorja in nam hkrati v družbi drugih mladih, kjer je vedno polno lepega, krepijo duha. Zaradi skavtov sem imela možnost biti vedno del nečesa lepega, sodelovati z drugimi prostovoljci in organizacijami, kar je veliko vredno. Menim, da ravno izkušnje v življenju štejejo.
3. Kako te čas, preživet tam, izpolnjuje?
Čas, preživet na skavtih, me izpolnjuje na način, da sem tam v trenutku, se ne skrivam pred otroki in jim pokažem, da imamo tudi starejši, voditelji napake, nepopolnosti, ki se jih trudimo izboljševati, in sem jim na voljo, da jih poslušam, da se z njimi hecam, da uživam. Da tako tudi spoznavam sebe, na čem moram še delati, kaj me vznemirja in kakšen na splošno je lahko moj doprinos družbi, saj imam zelo rada ljudi.
Prostosrčni
Radi bi razširili mnenje, da je prostovoljstvo nekaj lepega in zelo vrednega in hkrati dokazali, da veliko mladih dela še kaj več kot to, da prosti čas preživljajo na telefonih ali računalnikih, kot radi hitro sklepamo, ko pogovor nanese na današnjo mladino.
Poznate mladega prostovoljca ali prostovoljko, ki bi ga ali jo lahko predstavili v tej rubriki? Predloge zbiramo na e-naslovu: katarina.berden@aleteia.org. Veseli bomo vaših idej!
4. Kakšne odzive doživljaš ob svojem delovanju?
Odzivi so različni, a večinoma so dobri. Kar je meni v največji izziv, je delovanje s starši, saj je kot staršu zaupati svojega otroka skupini mladih voditeljev, ki po možnosti še nimajo svojih otrok, kar težko.
Sploh če je na naših dejavnostih v večini prisotno delo z orodjem in nevsakodnevne dejavnosti valjanja po blatu in kakšni drugi bolj ali manj užitni in športni podvigi. Zato hvala staršem za zaupanje.
Odzivi otrok pa te lahko zelo razveselijo (sploh ko dobiš nepričakovan objem, zahvalo, nasmeh, že samo vprašanje), lahko pa te spustijo na realna tla ali pa ti dajo misliti, kaj bi izboljšal, kje si ga "pokronal". To včasih boli, a ravno odnosi delajo skavtstvo bolj dinamično in privlačno.
Tudi sovoditelji in drugi voditelji, prijatelji, ki te opazujejo, s tabo delajo, ti podajajo potrditve ali mogoče možnost napredka in to je super, saj imaš ob tem vedno možnost osebnega napredovanja in razvoja. Poslušen dialog s sočlovekom, iskanje miru v sebi, medreligijsko, v naravi … To je nekaj, k čemur stremimo, tudi tega me je naučil letošnji Egipt.
5. Na koga ali kaj si najbolj ponosna? In zakaj.
Vsakodnevno sem najbolj ponosna na svoje skavte. Vsakič, ko mi nekdo pride povedat, da želi narediti nekaj, na kar bo ponosen, mu bo v izziv, vsakič, ko se pri meni prikaže nekdo z vprašanjem, na katerega tudi jaz ne poznam odgovora, pa naj bo to z duhovnega, religijskega, medčloveškega, veščinskega področja, in potem skupaj prideva do odgovora ter je opaziti, kako mu oz. ji nekaj na obrazu klikne in veselo odkoraka dalje.
Ponosna sem na svoje skavte in sovoditelje, ko premagajo tegobe, težave vsakodnevnega življenja in še kakšne težje preizkušnje, in vidim, da so se sposobni smejati dalje, živeti preprosto, biti tu za druge. In ponosna sem tudi nase, da si kdaj upam zgrabiti ponujeno priložnost za novo izkušnjo.
Ta Egipt me je presenetil in pretresel tudi zato, ker sem tam spoznala dekleta iz Sirije, Jordanije in Egipta. Na vse sem ponosna, saj kljub temu, da živijo v islamskih državah, ohranjajo vero v Kristusa in res živijo zgled veselega kristjana, kljub temu, da je to včasih težko. Ponosna sem bila, ko sem imela možnost videti, da kljub vsem težkim stvarem, ki jih slišimo po svetovnih medijih, različna verstva, mali ljudje sobivajo (kopti, kristjani, katoliki, muslimani in še nekaj manjših cerkva, verstev). In upam, da tako ostane.
6. Lahko deliš kakšno smešno ali ganljivo anekdoto?
Oh, ganljivih je bilo veliko, vsakič, ko se kdo poroči, ko se poslavljamo od koga, ko si ob nekom ob težkih trenutkih, na urgencah in podobno. Smešnih pa je ravno toliko.
Pred osmimi leti, ko sem bila na nekem poletnem taboru, sem morala stražiti naš tabor ponoči še z enim dekletom, saj vsako noč na taboru poteka nočna igra kraja zastave (kot lahko to poznate iz filma Gremo mi po svoje), pa tudi da se obrani tabor in samo lastnino, če se zgodi kaj nepričakovanega.
Nisem nočni tip človeka, zelo rada spim! Ko sem tam vsa zaspana stala ob ognju, moja sotrpinka pa se je sprehajala naokoli po taboru, jaz pogledam navzgor in okoli mene je stalo osem fantov, skavtov, ki so prišli krast zastave. Meni se takrat res ni dalo teči, zato sem se vdala v usodo in nisem tekla za fanti, ko so vzeli zastave, da bi jih dobila nazaj (vsaka vzeta zastava je pomenila eno odkupnino več za celoten tabor, za vse nas udeležence).
Zjutraj pa sem nočno odločitev obžalovala, saj so se vsi pritoževali nad mano, ko smo morali ob sedmih zjutraj v reko plavat in se ob tem dreti. Naši voditelji pa so se nam smejali z brega. V tistem trenutku sem se odločila, da hočem tudi jaz postati voditeljica, da mi ne bo treba ponoči stražiti in potem delati odkupnin.
7. Zakaj bi k temu povabila tudi druge?
Ker ti je skavtstvo lahko vsak dan v izziv, ker tu spoznaš veliko novih ljudi, prijateljev, se naučiš mnogo praktičnih spretnosti, spoznavaš svoje meje, sebe, Boga in človeka ter njegovega delovanja, se zabavaš, plešeš, poješ, mogoče jokaš, se ti ne da, premagaš samega sebe, delaš neumne stvari in praznuješ. Ker daješ – in to človeka osrečuje; pa tudi prejemaš mnogo.
