Kaja Kajzer je 24-letna slovenska judoistka, ki je svojo športno kariero začela v Judo klubu Bežigrad. Kot deklica je igrala klavir in trenirala marsikaj, potem pa se je dokončno odločila, da je judo njena ljubezen.
Danes je profesionalna športnica, ki je osvojila že marsikatero pomembno odličje in naslov ter zasedla visoka mesta, če omenimo le nekatere: na olimpijskih igrah leta 2020 je zasedla peto mesto, istega leta je na tekmovanju v Tel Avivu osvojila zlato, na evropskem prvenstvu leta 2021 in 2024 pa srebro. Izpolnila je normo za nastop na olimpijskih igrah, ki bodo potekale letos v Parizu.
Kakšna pa je Kaja, ko ni na treningih in tekmovanjih? Kaj rada počne?
Zase pravi, da je polna energije, optimistična, družabna, komunikativna, rada preizkuša nove stvari, izzive, rada je športno aktivna. Zaradi juda sicer trenutno nima veliko časa, a jo veseli veliko stvari, ki bi jih rada počela. Študira fizioterapijo, zanima pa jo tudi psihologija, zato občasno prebere tudi kakšno knjigo na to temo. Rada ima tudi umetnost, včasih riše portrete ljudi.
Veliko ji pomeni druženje z družino, sorodniki, prijatelji, fantom. Rada preizkuša nove kuharske recepte, predvsem kakšne zdrave različice peciv ali slaščic. Rada je v stiku z naravo, gre na sprehod, nabira sadeže, opazuje sončni zahod, morske valove, posluša petje ptic, dovolj je že, da je na svežem zraku.
Kot otrok ste trenirali marsikaj. Kaj vas je pri judu tako pritegnilo, da ste se odločili ravno za ta šport?
Kar nekaj časa sem se poleg juda ukvarjala tudi z drugimi aktivnostmi. Ko je postajalo čedalje bolj resno in mi je zmanjkovalo časa, pa sem se morala odločiti za eno stvar. Za judo sem se verjetno odločila, ker sem bila zelo dobra, poleg tega pa sem tam imela tudi ogromno prijateljev, kar je na koncu odtehtalo.
Na splošno pa so mi pri judu všeč etični principi in načela, torej da spoštujemo drug drugega, smo iskreni, pošteni, naučimo se samodiscipline, samokontrole, si med seboj pomagamo in skupaj napredujemo. Judo treningi od samega začetka potekajo tako, da se skozi igro naučiš pravilno padati in zelo dobro razviješ koordinacijo, motoriko telesa, kar pa je na splošno dobra podlaga za vse športe.
Se še spomnite svoje prve tekmovalne borbe? Kaj je bilo drugače kot sedaj? Kako ste se v tem času spremenili?
Prvič sem se borila pri osmih letih, zato se ne spominjam, kaj sem takrat razmišljala, kako mi je bilo. V vmesnem času sem definitivno odrasla in pristop do juda je skozi leta postajal čedalje bolj resen in profesionalen. Sedaj se na vsako tekmo želim kar se da dobro pripraviti in preučiti tekmovalke, ko sem bila mlajša, pa sem samo šla na tekmo in tam dala vse od sebe.
Vedno sem rada tekmovala in s tem pokazala, kaj sem se naučila in česa sem sposobna. Bila pa so tudi obdobja, ko sem dobila odpor do tekmovanj. Razlog je bil v prevelikem številu borb in posledično konstantnem zbijanju kilogramov in odrekanju hrani.
Na kateri dosežek ste za zdaj najbolj ponosni in zakaj? Kaj dejansko šteje, ko osvojite dosežek? Je to medalja ali kaj drugega?
Težko rečem, na kateri dosežek sem najbolj ponosna. Vsaka medalja šteje in konec koncev ni naziv medalje tisti, ki določa njeno težo.
Vem, da sem kot mlajša želela dobiti medaljo ali pokal, ker sem si želela dobiti nekaj v fizični obliki, želela sem si prav ta predmet. Verjetno mi je prijala tudi sama pozornost. Sedaj pa na to gledam čisto v drugačni luči.
Ko osvojim dosežek, je to zame nagrada za vložen trud in potrditev, da zmorem premagati marsikatero oviro. Vsaka medalja nosi za sabo neko zgodbo, ki me je ogromno naučila, in skozi te zgodbe rastem v močnejšo osebo. Ne morem reči, da se z dosežkom povrne ves vložen trud, ker je vloženega še mnogo več, ampak šport ti prinese izkušnje, ki jih nikjer drugje ne moreš dobiti.
Del športa so tudi porazi. Kako gledate na poraz?
Porazi so težki in vedno bodo. So del športa. Se pa jih naučiš z leti bolje sprejemati in iz njih potegniti najboljše, se česa naučiti. Lahko ti dajo še večjo motivacijo za treninge in prihajajoče tekme.
Sama sem imela pri sprejemanju porazov kar težave. Pri tem mi je ogromno pomagala športna psihologinja, ki jo obiskujem še danes.
Koliko odpovedovanja je treba, da človek (p)ostane profesionalni športnik? Čemu konkretno se morate ali ste se morali v preteklosti vi odpovedovati?
Povsod v življenju se je treba nečemu odrekati, če želiš postati vrhunski na nekem področju. Nekje več, nekje malo manj. Tukaj gre bolj za vsakdanje male odločitve in postavljanje prioritet. Pri tem je najtežji del to, da ostaneš mentalno močan in vztrajaš pri svoji odločitvi kljub motečim faktorjem in skušnjavam.
Definitivno sem zaradi treningov, tekem in tekmovanj imela in imam manj časa tako zase kot za družino, bližnje, prijatelje, fanta. Kot mlajša se nisem mogla udeležiti vseh rojstnih dni, taborov, druženj s prijatelji, žurov … Počitnice so bile čedalje krajše, včasih je to pomenilo samo podaljšan vikend.
Odsotnost pri pouku zaradi treningov je pomenila več samostojnega dela in učenja doma, slabše ocene, manj druženja s sošolci. Veliko kompromisov moram sprejemati pri prehranjevanju, pri razporejanju prostega časa za počitek in regeneracijo, spanje itd.
Kje črpate motivacijo in nove moči za napredek, sploh ko pride do kakih poškodb ali slabših obdobij?
Glavna motivacija mi je in je vedno bila osvojitev medalje na olimpijskih igrah. Ni pa to edina vrsta motivacije. Nove moči mi dajejo dobri rezultati na tekmovanjih, dobri treningi, ko vidim napredek v določeni stvari, notranji občutek in zadovoljstvo ob osvojitvi medalje, finančna podpora in sponzorji, medijska pozornost itd. Veliko vlogo ima tudi podpora bližnjih, članov judo kluba in ljudi, ki z mano gradijo to mojo športno zgodbo.
Nekje sem zasledila, da vaša mama ne spremlja tekem v živo, ker jo je strah, a vas vseeno podpira. Na kake načine vas družinski člani podpirajo na vaši poti?
Podpiranje ni samo v času tekmovanj. V bistvu je ključnega pomena predvsem v vmesnem času, ko ne gre vse po planu, ko nastopijo poškodbe, pridejo slabši treningi, si izčrpan tako fizično kot psihično. V takih trenutkih športnik potrebuje največ podpore in neizmerno sem hvaležna, da imam ob sebi tako veliko podporo družine in ljudi, na katere se lahko zanesem in mi dajejo motivacijo.
Na tekmovanjih vas spremlja vaš fant, ki prevzame tudi vlogo vašega fizioterapevta. Kako vam poleg fizioterapevtskega znanja pomaga?
Na Evropskem prvenstvu letos v Zagrebu me je spremljal moj fant, daleč v tujino pa drugače ne hodi nihče od bližnjih.
Poleg fizioterapevtskega znanja mi pomaga predvsem kot psihična opora. Pozna me zelo dobro in mi zna pomagati, svetovati ali včasih samo prisluhniti. V pomoč mi je tudi pri hišnih opravilih, da namesto mene kaj pospravi, opere ali mi po treningu pripravi obrok.
Veliko vlogo ima tudi medsebojno zaupanje in spoštovanje, da sem lahko stoodstotno skoncentrirana na svoje obveznosti in mi ne povzroča dodatnih skrbi in dvomov. Zelo razumljiv je tudi glede moje odsotnosti in utrujenosti, da trenutno nimam časa za celodnevne izlete, predolge večerne zmenke ipd.
Kaj bi svetovali mladim športnikom, ki šele stopajo na profesionalno pot?
Mladim športnikom bi svetovala, da se obdajo z ljudmi, ki jim zaupajo, na katere se lahko zanesejo, ker sam težko prilezeš daleč. Dobro je imeti dober odnos s trenerjem. Pomembno je, da se ob težavah pogovoriš in obrneš na druge in po potrebi poiščeš strokovno pomoč.
Pomembno je, da skrbiš za svoje telo in ga poslušaš. Telo ti ne bo služilo samo v času športne kariere, ampak tudi po njej. Je res, da moraš včasih iti prek sebe, ampak mislim, da vsak dobro čuti in ve, kje je zdrava meja. Trenerji včasih tega ne vidijo in ne čutijo, kar čutiš ti.
Pomembno je, da sam sebe kdaj nagradiš. Da proslaviš svoje uspehe, si nase ponosen in znaš biti do sebe tudi nežen, ne samo kritičen.
