Damian Črnak je rojen v Buenos Airesu, sedaj pa deluje v škofiji Bariloche. Na duhovništvo se je najprej pripravljal v Ljubljani, a se je po težki izkušnji spolne zlorabe umaknil nazaj v Argentino. Ujeli smo ga med obiskom v Sloveniji, kjer je praznoval ponovitev nove maše.
Ste argentinski Slovenec. Vaša mama izhaja iz Črnega Vrha nad Polhovim Gradcem, oče pa iz Zadobrove. Kako je vaša družina prišla v Argentino?
To je bilo po drugi svetovni vojni. Oče in njegova skupnost oziroma družina so bili v Špitalu in iz Špitala so prišli v Buenos Aires. Oče je sam povedal, da so odšli zaradi vere, ker je bila zanje zelo pomembna. Vedeli so, da je tisti režim ne dovoli. To je bilo leta 1947. Takrat je bila Argentina zelo odprta, sprejela je cele družine, druge države so dovolile samo delovno silo.
Družina moje mame je prišla malo prej. Oni so šli v Mendozo in tam se je rodila moja mama.
Kje pa ste odraščali vi?
Jaz sem odraščal v Lanusu, v Buenos Airesu. Imam starejšega brata Joška, ki je poročen s Slovenko in ima tri hčere, in starejšo sestro Anico, ki je poročena z Argentincem in ima dva otroka. Potem imam še dva mlajša brata, ki sta dvojčka. Tomaž ima štiri otroke, Andrej tri.
Moj materni jezik je slovenščina. Ko sem šel v vrtec, sem znal španščino, ampak sem raje govoril slovensko. Ko sem bil majhen in sem odkril, da sem rojen v Argentini, sem bil čisto razočaran, ker sem mislil, da sem pravi Slovenec.
S časom pa sem se moral naučiti govoriti špansko. To se je vedno mešalo. Vedno sem bil tujec, čeprav sem bil tam rojen. Bili smo slovenska skupnost. Vsak dan smo imeli slovenske maše in slovensko okolje, imeli smo različne prireditve.
Kaj čutite do Slovenije?
Ko sem prvič prišel v Slovenijo, sem se počutil doma. Ni mi bila druga država, čeprav nisem znal veliko govoriti, sem pa čisto vse razumel.
V Argentini sem se vedno počutil Slovenec, ko sem prišel v Slovenijo, pa so mi dali zelo močno čutiti, da sem Argentinec. Slovenija je moja domovina, čeprav sem rojen v Argentini. Starši, stari starši, vsi so Slovenci. To, da sem se rodil v Argentini, je slučajno.
Kdaj se je porodila prva misel o duhovništvu?
To je bilo 19. aprila 2003. To je bil veliki četrtek. Janez Cerar je bil takrat misijonar v naši župniji v Lanusu. Oče je bil mizar in prišel je Janez in dejal, da potrebuje za soboto dva križa in leseno stojalo za velikonočno svečo. Istega popoldneva sva z očetom dokončala dva križa in nesel sem ju Janezu.
Ponosno sem izročil križa Janezu in on mi je rekel: "O, Damjan, ti bi bil dober duhovnik." To me je tako močno udarilo, ker nikoli nisem mislil tega, ni mi prišlo na pamet. Nič nisem razumel: Duhovniki ste leni, jaz sem pač delavec, všeč mi je mizarstvo, jaz hočem biti oče.
Pet let sem se boril proti temu. Vmes je umrl oče in šel sem od doma v Bariloche. Ta misel se je stopnjevala. Prišla je do točke, ko sem rekel: "V redu, dobri Bog, če ti želiš, da postanem duhovnik, prosim, da spoznam resnično ljubezen do punce." Spomnil sem se treh pogojev, ki jih je za svojo ženo imel moj oče: naj bo Slovenka, naj bo verna, naj ljubi otroke.
Ste tako Slovenko potem dejansko spoznali?
Matjaž Marušič iz drugega slovenskega doma San Justo me je povabil: "Pridi v Slovenijo, igrala bo nogometna ekipa." Ko sem prišel sem, smo igrali ta turnir. Rekel sem: "To je moja priložnost, da ostanem v Sloveniji, da spoznam, kako se tukaj živi."
V Slovenijo sem prišel enkrat že leta 2004 z nogometno ekipo. Enkrat smo šli plesat in sem spoznal neko punco. Največ, kar sem lahko dosegel, je, da mi je dala svoj elektronski naslov. Shranil sem ga in ji pisal. Dejansko sva se srečala. To je bila zelo lepa izkušnja in potem sem jo povabil na drugo srečanje.
Na drugo srečanje je prišla pozneje in rekla: "Oprosti, imeli smo oratorijski sestanek." Takrat mi je kliknilo. Jaz sem prosil, da če Bog hoče, da postanem duhovnik, naj dobim Slovenko, ki bo verna in bo imela rada otroke. Vprašal sem jo, kaj študira. Predšolska vzgoja, tretji letnik. Razumel sem, da jo je Bog določil.
Ampak klic v duhovništvo je bil močnejši.
Potem sva začela hoditi. Bilo je zelo lepo. Enkrat smo bili pod gradom v Ljubljani. Naenkrat me je vprašala: "A ne misliš biti duhovnik?" Sploh ne razumem, zakaj me je to vprašala, ampak je tako močno udarilo v mojem srcu, da sploh nisem mogel govoriti. Potem sem ji razložil vse, kar sem govoril z Bogom. In ona je čisto razumela.
Potem sem spoznal, da je bil cel tisti dan znamenje. Tistega dne je bila druga obletnica smrti mojega očeta. In to je bila resnična ljubezen do ženske. Resnična ljubezen je bila v tem, da če jo imam res rad, če jo res cenim, jo moram imeti tako rad, da ona išče svoje veselje kje drugje. Dopustiti sem moral, da gre, ker sem močno čutil duhovniški poklic.
Najprej sem bil zelo jezen na Boga. On je izpolnil vse, jaz pa sem moral iti v duhovništvo.
Vstopili ste k lazaristom, ki ste jih poznali že iz Lanusa, ampak stvari niso šle po načrtih. Zgodila se vam je spolna zloraba in bili ste odslovljeni iz reda.
Najtežje je bilo, da se v začetku tega sploh ne zavedaš. Ko vidiš, da je tvoja pot konkretna, veš, da te Bog pošilja, se predaš v zaupanju tem ljudem, včasih misliš, da te sam Bog zlorablja. Ko zlorabi duhovnik, je, kakor če bi Bog sam zlorabil. Takšen občutek sem imel.
Naravna reakcija po zlorabi je, da se skuša dejanje opravičevati. Srce čuti, da to ni bilo v redu, ampak glava ne more razumeti, kaj se je dogajalo. Tukaj je dejansko zelo močna prelomnica med tistim, kar čutiš, in tistim, kar misliš. To je zelo težko, ker od tistega trenutka ne zaupaš tistemu, kar čutiš. Vse moraš potrjevati iz glave. Moraš razmišljati čisto racionalno, vero začneš dojemati racionalno. Pri duhovniku je to zelo težko, ker deluje po pravilih in ne s srcem.
Ko se zlo utiša, ima največ moči. Zato je bilo zelo zdravilno, ko je šlo zlo ven iz mene. O tem razmišljam sedaj, ko sem začel spovedovati. Zdravilno je, da oseba zlo izpostavi. Ko zlo postane izpostavljeno, izgublja moč.
To pomeni, da ste bili v boju uspešni?
Takrat je bil papež Frančišek zelo močan v tem, da je treba povedati za spolne zlorabe. Jaz sem imel dovolj moči in moje okolje mi je močno pomagalo. To je bilo zame najboljše. To je tako zdravilno in osvobajajoče.
Ko sem to izpostavil, me je vizitator lazaristov razumel, jokal sem, ampak potem so se začele stvari malo čudno obdelovati. Začel sem čutiti, da tega niso imeli namena razčistiti. Pot je bila dolga, ker ni bila samo na ravni lazaristov, tudi ko sem šel do vrhovnih v Cerkvi, ni šlo.
Zanimivo je, kako zlo deluje. Zlo deluje tako, da se samo brani, ker misli, da ohrani nek ugled. Ampak to je nesmiselno, ker je naš edini ugled Jezusov pogled.
Ko sem prosil za večne zaobljube, so me odslovili. Dali so razlog, ki nima smisla – da nisem dokazal lastnosti, da bi bil lazarist. Po sedmih letih tega ne moreš reči.
Sedaj ste duhovnik v škofiji Bariloche. Kakšno je poslanstvo duhovnika v prostrani škofiji z izrazito malo duhovniki? Sploh v primerjavi s Slovenijo, kjer imamo duhovnika v vsaki večji vasi.
To je dejansko misijonsko področje. Katoliška cerkev tam ne prevladuje, je samo ena izmed različnih duhovnosti. Dejansko moramo gledati na bistvo. Delamo, kakor da bi bili prva cerkev. Tam moraš dejansko z zgledom ponuditi krščansko življenje.
To je na neki način najlepše. Vidi se, da biti kristjan pomeni biti Jezusov. To je prava resnica. To mi je v tako veselje, da vsakič, ko pridem do ljudi, to samo predstavljam. Nočem jih prepričati, to je nesmiselno. Kristjana ni treba prepričevati, mora samo predstaviti, kako Jezusa živi v svojem življenju. S tem ga tako močno odseva, da to ljudje pač takoj začutijo.
Za konec: Služiti Gospodu je lepo, ker …
… ker se v tem služenju najbolj čutim božji sin. To je bistveno. Tam se čutim ljubljen. Amen.
