Vprašanje bralke:
Zakaj mi ne zaupa, zakaj mi ničesar ne pove, zakaj se zapira pred mano, zakaj je tako občutljiv, zakaj je takoj užaljen? To je otročje in nezrelo od njega. Kako, da ne vidi, da mu hočem dobro, da se zelo, zelo trudim, on pa odgovori z molkom in nedostopnostjo ali pa mi očita, da mi množica prebranih knjig ne pomaga, da bi bila boljša žena?
Odgovarjata Drago in Sara Jerebic, zakonska in družinska terapevta:
V tem odnosu se verjetno oba počutita prezrta, neslišana, nerazumljena, kar pomeni, da se občasno ali pogosto drug ob drugem počutita nesprejeta ter da je pred drugimi verjetno tvegano biti preveč odprt, ranljiv ali nezaščiten. Zato se vaš mož zavaruje z umikom, vi pa z ukvarjanjem in pritiskanjem nanj. Začarani krog se lahko prekine le tako, da se eden od vaju odloči, da bo do drugega empatičen namesto očitajoč.
Da bo začel drugega razumeti, slišati, zakaj si izbira tako nesprejemljive drže. Podobno kot Jezus: on je videl onkraj očem dostopnega. Videl je, kaj je človeka potisnilo v grešno ali neprimerno vedenje. Razvil je sočutje do rane, bolečine, ki je človeka pahnila v greh. Razumel je okoliščine.
Skratka, če hočete, da vam bo mož lahko zaupal, se odprl, se pozanimajte pri njem, kaj ga spravlja v "nevarnost", sicer se ne bi zapiral.
Živimo v kulturi, ki ni dovolj trenirala empatije, vživljanja v drugo osebo, naklonjenega odzivanja, povezovanja (Jn 17,23), ampak tekmovanje, premagovanje drugih, popravljanje, kritiziranje. Povedano drugače: zelo dobri smo v tem, da v drugih vzbujamo občutek neustreznosti, sramu, kar jih posledično potiska v skrivanje, previdnost ali zapiranje.
Zanimivo je, da se določene krščanske drže sedaj selijo v terapevtski svet. In da včasih zaznaš, da so ljudje, ki so v svoji terapevtski drži zelo iskreni in pristni, zelo blizu krščanski drži, čeprav morda niso verni. To je zaznati v drži povezovanja in v prizadevanju za zagotavljanje pogojev, da lahko ljudje pridemo skupaj, to je za občutke sprejetosti, varnosti, naklonjenosti.
Veliko lažje je reševati težave, če se druga stran ne počuti prezrta, če se čuti slišana, če se zanimamo za njen pogled o določeni temi, kar ne pomeni, da se nujno strinjamo z njenim vidikom. Zanimanje za drugega je tesno povezano s spoštovanjem in priznanjem, da nam je drugi pomemben. In to pomirja.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
