Zvone se je dvakrat naučil hoditi, a s trmo je prikolesaril tudi v Nemčijo

Zvone Kozamernik, po rodu Grosupeljčan, je avtor kolesarskega podviga. Iz Stične, kjer zdaj živi, je namreč prikolesaril v Stuttgart, na prizorišče ene od tekem evropskega prvenstva, da je podprl slovenske nogometaše. Pogovor za Aleteio naj bi se torej začel športno, a se je z nečim bistveno bolj usodnim za njegovo življenje.

Kot namreč pripoveduje, je pri komaj 18 letih kot sovoznik imel hudo prometno nesrečo: "Skozi avtomobilsko šipo je priletel dolg lesen kol in mi prebodel desno pljučno krilo. V komi sem bil 16 dni, boril sem se za življenje." Na kratko je nemogoče našteti vse poškodbe in zlome. Vretenca, obe lopatici, rebra, ključnica, predrta pljuča, poškodba malih možganov … Rehabilitacija je trajala dve leti. Še enkrat se je naučil hoditi. Nekaj mesecev je imel polovico telesa v mavcu.

"Ni dneva brez bolečin, a s tem se naučiš živeti. Ne morem hoditi več kot pet ali šest kilometrov, ker imam zamaknjeno hrbtenico za 30 stopinj. Ko kaj delam, me v hrbtu, v predelu desne lopatice, začne peči. Moram iti ležat."

Iz istega razloga ne more uživati v kuhanju – še posebej rad pripravlja rižoto –, ker mora vmes počivati.

"Peče me tako, kot če bi me nekdo privezal z elastiko na desno lopatico in vlekel na tla. Veliko omejitev imam. Ne morem teči, igrati namiznega tenisa, poškodovanih sem imel šest vretenc, od tega štiri zlomljena, v desni strani mi vse poka. Kar precej moram paziti nase," priznava Zvone in s sladko-kislim nasmeškom ugotavlja, da je "težava" pravzaprav dejstvo, da je videti zelo dobro oziroma da bolečine, zdravstvene nevšečnosti in življenjske omejitve na prvi pogled niso opazne. 

"Star sem 49 let, rodil sem se na petek 13. in, zanimivo, letos imam na petek 13. 50 let. Je pa res, da nekateri pravijo, da sem videti slabih 40. Lahko držim za krmilo, slonim na kolesu. Tudi to delam z bolečinami. Včasih je huje, drugič lažje. Nahrbtnik nosim zelo težko, sem pa zelo trmast," je podčrtal eno svojih značajskih lastnosti, ki ga je v življenju že večkrat spravila iz težav.

Na otroštvo nima lepih spominov. Mamo in očeta ima rad, a nista bila za skupaj. Alkohol je bil temna plat odraščanja petčlanske družine v enosobnem stanovanju, zato je šel starejši brat živet k babici v sosednji blok v Grosupljem, kjer je Zvone živel do svojega 18. leta.

Rešilna bilka bi lahko bil šport. Zvone je bil nadarjen nogometaš. Ko je z žogo žongliral, je naredil tudi do 1257 odbojev, ko je bil star komaj 12 let. Pri 15 letih je treniral s kadeti Olimpije.

Prej ni imel možnosti, da bi se vozil iz Grosupljega v Ljubljano na treninge. Zvone je na treningu nekajkrat igral tudi s člani, za katere je tedaj med drugim nastopal tudi Đoni Novak, poznejši slovenski reprezentant in udeleženec evropskega in svetovnega prvenstva. Takrat ga je opazil njegov trener Zoran Matović, ki mu je rekel, naj se pripravi, da ga bodo registrirali, ker bo zaigral za Olimpijo.

A njegova kratka nogometna kariera pri Olimpiji se je končala, še preden se je dobro začela. "Ko sem bil star 15 let, sem ostal sam. Oče in mlajši brat sta se odselila, mama je odšla drugam, ostal sem sam v tistem stanovanju. Moral sem začeti delati v pekarni, šest noči na teden; in tako iz meseca v mesec, če sem hotel preživeti."

To seveda z ramo ob rami s športom ni šlo. Svoje travme je tudi Zvone po "šihtu" začel utapljati v alkoholu, še kot rosni najstnik. Na srečo je imel tedaj in pozneje dovolj mentalne moči, da ni popolnoma zabredel in se vdal pijači.

Še zlasti po omenjeni nesreči in poškodbi. Zaprl se je vase, moral je dokazovati svoje zdravstveno stanje, ker se mu je še dodatno poslabšalo na delovnem mestu, saj je opravljal težka fizična dela, in iskati pravico po sodiščih. Na delovnem mestu je izgorel zaradi odgovornosti, izkoriščanja in mobinga.

Počutil se je kot suženj, ko je hodil v službo. Šel je v Francijo in bil tam nekaj časa brezdomec, ker ni razumel tega izkoriščevalskega kapitalizma, sploh pa od ljudi, ki jih pozna. Ves čas pa je tudi risal in strastno spremljal šport.

Tako prek ekranov kot v smislu lastne dejavnosti, kolikor mu je dopuščalo telo. Našel se je predvsem v kolesarstvu. Pa ne le do sosednjih Šentvida ali Višnje Gore. Bil je na primer že v Barceloni in se odpeljal naprej do Atlantskega oceana. S kolesom Stična – Barcelona – Fisterra (El Camino) je v dveh kosih prevozil 3.100 km. 

Pred časom se je odpravil v Stuttgart na nogometno tekmo Slovenija – Danska. Feliks, lastnik lokala Dnevni bar Glorija, je krivec, da je šel, ker mu je obljubil, da ga nekoliko finančno podpre, če gre s kolesom na eno tekmo slovenske reprezentance v Nemčijo. In tako je Zvone pridobil še nekaj drugih obrtnikov, podjetnikov in prijateljev, ki so mu dali za kavico na spletni strani gringoart.com, za kar jim je iz srca hvaležen.

Pa je krenil. 800 kilometrov je napravil v desetih dneh. Še zdaleč ne le po ravnem, ker je moral prevoziti Alpe. "Severno od Lienza sem imel vzpon, dolg kar 45 kilometrov. Vzpel sem se tudi do meglenega Kitzbühla. V svojem videu, ki sem ga objavil na spletni strani, sem se pošalil, da me je poklical na telefon Arnold Schwarzenegger, ki prihaja v to smučarsko središče, če pridem dol, da greva na pivo." (smeh)

Vmes se mu je zlomil prtljažnik, a se je ob prijaznih domačinih znašel. Avstrijci so mu pomagali tudi pri cestnih zaporah visoko v Alpah.  

"Potrebujem sobo in zajtrk, da se dobro najem, pa še kolo mora biti notri pod ključem. Kolesa ne moreš pustiti kar zunaj in iti v trgovino. Če se usedem v lokal, moram imeti kolo nenehno na očeh. V Nemčiji imajo res čudovito urejene kolesarske poti. V nasprotju z avstrijskimi so tudi bistveno bolj ravninske," deli svoja doživetja.

Ogledal si je krstno tekmo Slovenije na prvenstvu z Dansko. "Take dogodivščine te bogatijo. Na tekmi je bilo sijajno. Že dolgo nisem gledal nogometa v živo. Težko mi je bilo, ker mi je bil nekoč nogomet vse, a je vse padlo v vodo." A Zvone se ni vdal in se ne bo. Zadnja leta težko riše, ker se, kot pravi, težje skoncentrira zaradi napada Romov. Iz tega razloga je bil spet v bolnišnici s hudimi poškodbami glave. Piše, kolikor zmore, vrti pedale in zbira ideje ter sredstva za nove podvige.