Ko starši izbirajo ime za otroka, ki ga pričakujejo, morajo pomisliti na kar nekaj stvari. Najprej jim mora biti ime seveda všeč, lepo mora zveneti in ne sme spominjati na nekoga, ki nam ni blizu. Verjetno imamo vsi izkušnjo, ko nas neko sicer všečno ime spominja na določenega človeka, s katerim našega bodočega otroka pač ne bi radi povezovali.
Dobro je tudi, da se ujema s priimkom. Pri tem ni odveč, če poskusimo kombinacijo imena in priimka na glas izgovarjati, da vidimo, ali se nam ob tem vendarle jezik ne zaplete preveč.
Poplava tujezvenečih in eksotičnih imen
Potem pa je tukaj element izvirnosti. V današnji želji po čim večji individualnosti se starši pogosto zatekajo k imenom, ki so morda res izvirna, hkrati pa tudi tako zelo nenavadna, zapletena, tujezveneča ali preprosto izmišljena (poznamo primere iz sveta slavnih, ko otrok namesto imena nosi kar številko, kakšen znak ali kaj podobnega). Skoraj kot bi nam bilo nerodno izbrati ime, ki zveni slovensko, in tako tudi je.
Pred nekaj meseci sem pri pridigi poslušala patra, ki je na to temo povedal zelo zanimiv poudarek. Govoril je prav o izbiri imena za otroka in (po mojem mnenju upravičeno) izrazil skrb za generacije današnjih otrok, ki nosijo vedno bolj nenavadna imena. Pater je rekel, da bi morali pri izbiri imen razmisliti tudi s časovnega vidika.
Kako bo to ime zvenelo čez 40, 50 let, ko bo ta oseba v srednjih letih? Rekel je celo: "Kako bodo vsa ta nenavadna imena, ki jih dajemo Slovenci svojim otrokom in ki jih včasih človek sploh ne zna izgovoriti, videti nekoč napisana na nagrobnikih?"
Najlepše zveneča katoliška imena za dečke:
Slovenski abecedi tuje črke ne sodijo v slovenska imena
Zdi se mi nenavadno, da je včasih argument pri izbiri imena to, "da ga bodo tudi tujci znali izgovoriti". Ali smo s tem otroka že vnaprej določili, da bo nekoč živel med tujci?
In če bo, mar ni simpatično, da človek skupaj s svojo nacionalno identiteto, kamor spadajo zgodovina, geografija države, jezik in kultura, nosi tudi ime, ki se izgovori (in tudi zapiše) na specifičen, njegovemu narodu lasten način? Denimo ime Marija, ki se v Sloveniji zapiše s črko j.
Res je, da bi bil zapis "Maria" dosti bolj mednaroden, tujcem lažji, če želite, pa vendar bi se s črko j nekje na poti izgubila tudi narodnost tega dekleta, njena identiteta in – če upoštevamo, kako posebna država je Slovenija in kako malo je poznana – na nek način tudi posebnost okolja, iz katerega izhaja.
Prav tako težko razumem slovenske starše, ki otrokom dajejo imena, ki vsebujejo naši abecedi tuje črke, denimo x ali y. Naša abeceda ima 25 črk, med njimi so tudi sičniki in šumniki, ne pozna pa x, y ali q. Nenavadno se mi zdi ob vsej množici lepih imen izbrati takega, ki zveni popolnoma tuje, kot da ne bi želeli, da je naš otrok Slovenec.
Denimo, ime Maks, ki je skrajšana oblika imena Maksimilijan in ima kar nekaj nebeških zavetnikov s tem imenom, izgubi dragocenost in identiteto, če ga zapišemo kot Max. Da ne govorim o množici azijskih in drugih imen, ki so zadnja leta preplavila slovenske porodnišnice.
Lep navdih so stara slovenska imena, svetopisemska imena in imena svetnikov
Kljub vsemu slovenski statistični urad navaja, da sta trenutno najpogostejši imeni novorojenčkov Luka in Ema – dve zelo lepi slovenski imeni. Tudi sicer slovenski jezik hrani ogromno lepih imen in izpeljank, če pa bi želeli nekoliko več "eksotike", se lahko podamo v zgodovino nekaj generacij nazaj in si ogledamo, kakšna imena so ljudje nosili pred denimo 100 ali 150 leti. Zagotovo bomo dobili kakšno lepo in zanimivo idejo.
Nekaj svetopisemskih imen za deklice:
Enako velja za svetopisemska imena in imena svetnikov – tudi tam se skriva prava zakladnica čudovitih, pomenljivih in duhovno bogatih idej za imena novorojenčkov. Vedno je treba pomisliti na to, kdaj bo otrok imel god, in v koledarju svetnikov in godov preveriti, ali obstaja svetnik s tem imenom, da bomo otroku znali kaj povedati o njegovem zavetniku.
Nenazadnje pa še en vidik. Pomislimo tudi na otroka, ki bo ime nosil vse svoje življenje. Z imenom, ki mu ga izberemo, ga vendarle na nek način zaznamujemo. Izjemno nenavadna, težko izgovorljiva, težko razumljiva ali preprosto samo vsega pomena oropana imena so včasih lahko tudi breme za tistega, ki mu je tako ime.
V tem članku avtorica Cerith Gardiner na nekoliko šaljiv način opisuje zagate, s katerimi se srečuje zaradi svojega imena, ki je welškega porekla in se povsem drugače izgovarja v Angliji, na Irskem, Škotskem ali v Franciji, kjer avtorica živi.
Naj bo ime, ki ga izberemo za svojega otroka, nekaj lepega, kar gladko in melodično steče z jezika; in naj bo otrok vse življenje ponosen, da ga nosi.
