Inge Novinc je 21-letno dekle, zaljubljeno v življenje in soljudi. Od rojstva ima cerebralno paralizo in je na invalidskem vozičku, vendar ji to nikakor ne predstavlja ovire – življenje jemlje zelo pozitivno. "Pravijo tudi, da sem optimist, in bi se s tem kar strinjala." Obožuje literaturo, jezike, šport, rada potuje, pomemben del njenega življenja pa je tudi glasba.
"Neizmerno rada berem, že odkar pomnim, čeprav mi moje obveznosti tega zadnje čase ne dopuščajo toliko. No, zdaj med poletjem si za to definitivno vzamem čas."
Rodili ste se s cerebralno paralizo. Kako sobivate z diagnozo? Kaj vas motivira v vsakdanu?
Z diagnozo sobivam popolnoma vsakdanje. Zasluge za to imata definitivno moja starša, ki me nikoli nista pri ničemer omejevala ali mi govorila, da nečesa ne zmorem. Če sem nad nečim izrazila zanimanje, sta vedno rekla: "Poskusi, če ne bo šlo, boš pač poskusila nekaj drugega." In prav to bi lahko bila moja motivacija. Ovire v življenju so bile, so in bodo, odvisno je samo, ali jih bomo poskušali preskočiti ter s kakšno naravnanostjo jih bomo preskočili. Pri meni je razlika samo v tem, da ovir ne preskočim, ampak jih povozim. :)
Mama je hkrati vaša osebna asistentka. Kako povezujete odnos v obeh vlogah?
Tako odnos v družini kot odnos pri osebni asistenci je vsaj po mojem mnenju izredno pomemben. Z mamo seveda ne ločujeva odnosa med službo in družino. Izjemno sem ji hvaležna za vse, kar je zame naredila v življenju, saj mi je pomagala in stala ob strani celo življenje, tudi ko še ni bila moja osebna asistentka, zato tudi ona pravi, da se to ni prav nič spremenilo, ker je seveda v prvi vrsti moja mama.
Mi je pa tudi pri drugih zunanjih asistentih izredno pomembno, da se med seboj razumeva in da lahko vzpostaviva vsaj nek osnovni, če že ne prijateljski odnos, saj brez tega pri takem delu ne gre. Zame je najbolj pomembna odprta komunikacija.
Kdaj ste začeli pisati poezijo in kaj vas je navdihnilo, da ste se odločili izdati pesniško zbirko?
Poezijo sem začela pisati že zelo zgodaj, pri sedmih letih, ko sem napisala svojo prvo pesem z naslovom Zvonček. Spomnim se, da so nama s sestro starši vedno veliko brali in pripovedovali pravljice. Pri treh letih sva se že naučili abecedo, pri petih letih pa sva se naučili brati velike tiskane črke in pisati.
Za trenutek, ko sem se v poezijo zaljubila, pa vedno izberem otroštvo, ko nama je mama prebrala Prešernovo Judovsko dekle. Takrat se je v meni nekaj premaknilo in ta občutek me pri ustvarjanju spremlja še danes.
Izid pesniške zbirke je navdihnilo moje občudovanje ljubezni, predvsem pa potreba po tem, da ljudem vso to ljubezen, ki mi jo dajejo, na nek način vrnem nazaj oz. jim na kakršenkoli način polepšam uro, dan, leto, saj čutim, da je to moje življenjsko poslanstvo.
O čem govorijo vaše pesmi in kako skozi poezijo izražate svoja čustva in misli?
Moje pesmi govorijo predvsem o ljubezni, ki je zame najlepše čustvo in edina gonilna sila življenja. Govorijo pa tudi o vsakdanjem življenju. Pisanje poezije mi služi predvsem kot neke vrste terapija, da izrazim tista čustva, ki jih ne zmorem izraziti na drugačen način, saj je to nujno potrebno za moje dobro počutje in počutje moje okolice.
Zelo ste povezani s svojo družino. Kdaj čutite njihovo največjo oporo?
Družina mi je neizmerno pomembna, res je, saj brez njih ne bi bila tu, kjer sem v tem trenutku. Njihovo podporo čutim čisto vsak trenutek, vedno in povsod, najbolj pa verjetno pri doseganju mojih življenjskih ciljev in projektov, ki si jih zamislim.
Od kod črpate moč pri vsakodnevnem premagovanju ovir?
Moč črpam predvsem v lepih trenutkih življenja, ki se zgodijo zaradi čudovitih, navdušujočih soljudi. Najdem jo tudi v neomajnem zaupanju v neskončno dobro in v vrednote, ki gradijo medsebojno povezanost.
Seveda je vera tudi pomemben del tega, predvsem vera v dobro, kot pravi rek: "Delaj dobro in dobro ti bo povrnjeno."
Študirate književnost in španščino. Kaj bi radi počeli po koncu študija?
Že zelo dolgo si želim v tujino, v Španijo, da doživim tisto, kar je moja strast. Rada bi predvsem delala nekaj v dobro soljudi, nekaj, kar bi pripomoglo k skupnosti. Predvsem pa me zanimajo španski jezik in kultura ter glasba.
Najbolj me navdušuje španski flamenko, kar pa zadeva kulturo, moje zanimanje trenutno najbolj pritegne španska kraljeva družina in delovanje monarhije. Kot izredno navdihujoči osebi vidim španskega kralja Filipa VI. in njegovo hčer Leonor, asturijsko princeso. Že pri svojih rosnih 18 letih vztrajno in preudarno stopa po stopinjah očeta, ki neguje podobne oz. mogoče celo enake vrednote, kot si jih prizadevam negovati tudi sama.
Če bi s svetom lahko delili eno svojo misel – katera bi to bila?
Vsaka oseba in situacija ti je v življenje poslana z razlogom. Lahko ga odkriješ jutri, čez mesec, leto dni ali nikoli, a vedno ima neko vrednost, ki ni naključna. Ljudje smo na svet poslani zato, da živimo, da ljubimo, in ljubimo, da živimo. Zato ljubite in živite s polno žlico, kot da jutri ne obstaja.
